Danes ni dan mrtvih. Zbrani smo na pokopališču, kjer življenje sicer odteka, če hočete, kot voda na Cerkniškem jezeru. Toda, kot tista voda tam ne izgine v nič, tudi življenje tukaj na tej božji njivi ne propade, morda se našim očem za nekaj časa skrije. Celo več, kristjani verujemo v vstajenje od mrtvih in večno življenje.
Danes je dan vseh svetnikov. Svetniki so tisti, ki so povezani s svetlobo, in to našim očem nedostopno svetlobo. Naš odnos do svetnikov ni kratek stik, ampak stik z Bogom. Kdo so torej tiste svetle pokojne osebnosti, ki nas vedno bolj vodijo bližje troedinemu Bogu, Začetniku življenja? In drugo vprašanje je, ali si tudi sami upamo stopiti na pot svetništva, ali hočemo stopiti na vlak svetosti? To vprašanje zadeva tudi tebe, mene, njega. Ali kot župnik svojim faranom omogočam, da so bližje Bogu ali pa se od njega zaradi mene oddaljujejo? Da to je zame zdaj tu vprašanje. Ampak vprašanje je na tem mestu tudi zate: ali ti, ki si družinski oče, ali lahko rečeš, da svojimi besedami in dejanji vodiš svojo družino bližje Bogu, ali pa proč njega. Neka starejša ženska ob obisku duhovnika na prvi petek vsakič znova pripoveduje o svojem očetu, kako je znal tri jezike, ker je kot mladenič deloval v Trstu in da nikoli ni zakolnil, in vsak dan je šel k sveti maši. SVETOST je privilegij, ki se ga osvaja skozi naše enkratno zemeljsko življenje, in ko bomo umirali (vsi bomo tako ali drugače na tem svetu slej ko prej umrli vsemu zemeljskemu) imamo priložnost dišati po svetosti. Zdaj pa še enkrat pomislite, kdo so tisti, od katerih smo se poslavljali na tej njivi, pa so dišali po svetosti. Koliko svetniških mam je tukaj pokopanih, koliko svetih očetov, sam Bog ve. Svetniško krono Vsemogočni Bog namenja posebej otrokom, ki so zaradi nesreč ali bolezni, v naših očeh tako prezgodaj zaključili tek zemeljskega življenja.
Prav posebno mesto v nebeškem kraljestvu pa imajo tisti otroci, ki so morali ali spontano ali pa po človeški hudobiji umreti že v materinem telesu.
Da, včeraj so se še posebej v Posavju spomnili prvega prevoda SVETEGA PISMA v slovenski jezik davnega 1584, ko je to veličastno delo opravil Krčan Jurij Dalmatin. On nas je s tem svojim delom vsekakor kot narod pripeljal bližje k Bogu, saj je hotel, da BOŽJO BESEDO slišimo v svojem materinem SLOVENSKEM JEZIKU. Mnogi, ki ste danes obiskali pokopališče, imate poklic BOTRA, prosim vas, da skrbite, da bodo vaši varovanci, naj bodo to vaši krščenci ali birmanci zaradi vas lahko slišali BOŽJO BESEDO v njih razumljivem jeziku glede na starost. Da, tukaj na pokopališču počivajo mnogi, ki so bili krstni ali birmanski botri in so molili za vas in vaša ušesa odpirali za BOŽJO BESEDO. Tudi to so ljudje, ki nas danes vodijo v božjo bližino in so mnogi umrli v duhu svetosti, ker so svojo botrstvo vzeli zelo zares.
Da sklenem, predragi v Gospodu, na koncu nas Bog ne bo vprašal, kakšen bančni račun ali pa posestvo smo zapustili svojim zanamcem, ko ga bomo zagledali. Ne. Smilijo se nam lahko ljudje, ki so zgolj pozemeljski in nimajo duha ne sluha o kakšni svetosti. Tvegajmo in stopimo na ozko pot, ki vodi v nebesa, v družbo angelov in svetnikov. Gospodov duh nad teboj, da oznaniš blagovest tistim, ki jih je strah pred prihodnostjo, da ne bodo mislili, da so se rodili slučajno. Vsi smo namreč rojeni zato, da postanemo luč sveta in sol zemlje. Bodi Kristusova luč in sveti bratom in sestram, ki so v temi.
Napisal: Janez Turinek, župnik na Senovem, rojak iz župnije Šoštanj
