Referendumska kampanja o zakonu, ki je podlaga za izgradnjo drugega tira železniške proge med Divačo in Koprom, je že v polnem teku. Da bomo volivke in volivci o usodi tega infrastrukturnega projekta odločali na referendumu, je posledica razdvojenosti politike, stroke in civilnih gibanj.

Kako je finančna konstrukcija nejasna, se je izkazalo že ob podanih različnih ocenah o tem, koliko naj bi gradnja drugega tira sploh stala. Tako je v javnosti moč zaslediti več različnih ocen vrednosti, razlike med njimi pa je za okoli pol milijarde evrov. Kakšna naj bi potem bila resnična in realna ocena stroškov za 27 kilometrov proge drugega tira, ki predstavlja le 2 odstotka vsega slovenskega železniškega koridorja?

27 milijonov za en kilometer?

Kot je navedel predsednik vlade dr. Miro Cerar, naj bi za en kilometer proge po izračunih odšteli 27 milijonov evrov, kar za 27 kilometrov znaša 729 milijonov evrov, v zakon vnesena najnižja vrednost projekta pa je milijarda 350 milijonov evrov. Od kod tolikšno odstopanje? Za nameček pa je za gradnjo enotirne proge oziroma za gradnjo 27 kilometrov proge, bila ustanovljena celo nova družba 2TDK. Seveda se je ob tem treba vprašali, ali v Sloveniji res nimamo gradbenih podjetij, ki bi bila kos tej nalogi? Je res potrebno ustanoviti projektno podjetje samo za ta namen?

97 tisoč evrov za referendumsko kampanjo

Če se spomnimo, si je vlada za to kampanjo namenila 97 tisoč evrov iz “tekoče proračunske rezerve” kot so zapisali. S temi sredstvi bo vlada skušala ubraniti svoj zakon. Glede na to, da je obstajala možnost združitve datuma referenduma z datumom predsedniških volitev, je res nerazumljivo, da se ob tem ni razmišljalo o racionalni porabi sredstev. Volivke in volivci bomo o dveh pomembnih zadevah tako odločali ločeno, ali pa gre pri tem za neodgovorno trošenje davkoplačevalskega denarja, pa pretehtajte sami.

Priča smo lahko bili dejstvu, kako z lahkoto si je vlada namenila sredstva za referendumsko kampanjo, s katero želi ubraniti svoj zakon. Poleg privarčevanega davkoplačevalskega denarja, bi istočasni potek referenduma in prvega kroga predsedniških volitev prinesel tudi bolj relevanten rezultat, saj bi z večjo udeležbo pridobili mnenja precej širšega kroga ljudi.

Kam s pol milijona “odvečnih sredstev” drugega tira? Savinjski in Šaleški dolini bi denar prišel še kako prav

Seveda je jasno, da Slovenija potrebuje prenovo železniške infrastrukture, ne samo 27 kilometrov železniške proge, temveč prenovo celotnega železniškega omrežja. Prav tako je obnove potrebna cestna infrastruktura. Ta bi Šaleški in Savinjski dolini doprinesla boljšo povezanost z avtocestnim križem, posledično pa pripomogla k izboljšanju prometne varnosti in pretočnosti. Območje ob Savinji je bilo že večkrat žrtev večjih poplav, ki so terjale strašansko gmotno škodo in tudi človeška življenja. Ureditev poplavne varnosti na področju reke Savinje bi takšno problematiko znatno zmanjšala ali celo izničila. Še kako prav pa bi prišla tudi sredstva za ureditev recimo namakalnih sistemov in protitočne zaščite, za Savinjsko kot izrazito hmeljarsko območje. Prav tako bi obnova vsake dotrajane šole in vrtca razveselila marsikaterega otroka, starša, učitelja ali vzgojitelja. In še bi lahko naštevali. Pa vendar, vlada se je odločila, da bo vsa sredstva veliko rajši vložila v očitno preplačano investicijo drugega tira.