Letošnja velika noč je bila nekaj posebnega. Iz vseh krajev prihajajo sporočila, da so bile cerkve polne, kot že dolgo ne.
Le kaj se je premaknilo v ljudeh, da so se spet začeli zavedati že skoraj pozabljenih tradicij?
Marsikje so menda začeli ponovno obujati tudi že zamrle navade in šega, ki so pa vse v večini povezane s cerkvijo in zgodovinskim verovanjem ljudi.
Nehote pomislimo na to, da se zaradi trenutnih razmer, ki so v Sloveniji, začenjajo ljudje zavedati, da je ogrožen tako njihov jezik, kot tudi njihov način življenje.
Na strani Facebooka lahko preberemo zapis Marjana Golavška, ki lepo ponazori, kako čutijo kmetje:
“Velikonočne jedi v košari so blagoslovljene. Na kmetiji je košara polna domačega, sadovi dela kmečkih rok, v njo pa kmetje za blagoslov dela damo še kak pridelek, pest žita,… z prošnjo za blagoslov letine.
Želim vam blagoslovljene in vesele velikonočne praznike. Kot so košare polne dobrot in hvaležnosti, naj nam prazniki dajo poguma in upanja.
Bog ženaj.”
V zadnjem stavku si zaželi “naj nam prazniki dajo poguma in upanja”. Malce smo o tem razmislili in predvidevamo, da imajo trenutno kmetje kar precej težav, zaradi neurejenih razmer v kmetijstvu.
Večkrat beremo o tem, kako zapleteni so na primer postopki za pridobivanje subvencij. Prav tako zasledimo, da menda le te niso pravično porazdeljene.
Strah, da bodo mali kmetje obupali, je v Sloveniji vedno večji. To ni problem samo za omenjene kmete, ampak se tiče vseh nas, ki bi radi zdravo živeli in uživali doma pridelano hrano.
Si predstavljate kako bi bila videti Slovenija, če ne bi imeli na primer visokogorskih kmetij? Kako bi bila vedno bolj poraščena in neurejena? Veste, kako trdo delo je na kmetiji in kako negotov je izid njihovih pričakovanj, saj so odvisni od narave?
Če k temu dodamo še nelogično birokracijo, nepotrebno zakonodajo, lahko vidimo, da so prekomerno obremenjeni tako fizično, kot psihično.
Zdajšnje ministrstvo, ki ga vodi Dejan Židan, je za kmete naredilo bore malo. Če samo omenimo polom z zaščito Terana; pa neuspešno preprečevanje umiranja naših gozdov zaradi lubadarja. Prav tako še nismo opazili, da bi se izvoz našega lesa v tujino zmanjšal, čeprav nas prepričujejo, da je temu tako.
Vedno bolj se nam zdi, da imajo kmetje v resnici premalo besede pri snovanju zakonodaje. Še bolj se nam zdi, da zakonodaja ni namenjena izboljšanju razmer v kmetijstvu, temveč je bolj namenjena sama sebi – češ, saj delamo in se trudimo.
In spet beremo zapis Marjana Golavška:
“Kmetje smo običajno marsikje prej kot na televiziji. A časi se spreminjajo. Kmečki stan je naš ponos, tradicija je porok za uspešno delo. Rek “zdrava kmečka pamet” pa ima vedno večjo veljavo…”
Všeč nam je njegov zanos in upanje, da bo slovenski kmet še vedno ponosno delal naprej. Biti danes kmet ni samo pristati na delo od jutra do večera, temveč je potrebno biti že skoraj tudi uradnik.
Kmet je veliko preveč obremenjen z birokracijo in zakonodaja mu ves čas grozi, da je z eno nogo vedno v prekršku.
Je res potrebno vse to, se vprašamo? Zakaj je na primer v Avstriji povsem drugačen odnos do kmeta, kot pa pri nas? Zakaj lahko imajo tam takšno zakonodajo, ki kmeta ščiti in mu pomaga, pri nas pa je ravno obratno?
Predvsem pa – komu je v interesu uničiti naše kmetijstvo ali pa ga narediti brezvoljnega in vdanega v usodo?
Ker pa kmet ni samo kmet, temveč je tudi občan, ga predvsem zanimajo razmere, ki so v njegovi občini – kako občina skrbi za razvoj in dobrobit svojih občanov.
Marjan Golavšek živi v kraju Matke, ki spadajo pod okrilje občine Prebold. O tem, kako se kot kmet vključuje v življenje v svoji in sosednjih občinah, je napisal:
“Govorili smo o razvoju občine od ustanovitve, o dosežkih in načrtih za prihodnost, o obdobju v Državnem zboru RS in tudi o tem, da danes sedi tam vse preveč takih, ki nimajo nobenega stika niti vedenja o problemih in potrebah lokalnega okolja. O problematiki Zakona o financiranju občin in preveliki centralizaciji s katero se soočamo v Sloveniji je tekla beseda. O tem kaj bi bilo drugače, če bi imeli pokrajine…”
Kot lahko razberemo iz napisanega, problem našega kmeta ni samo občinska neučinkovitost, saj je največkrat občina povsem nemočna, ker ni državne učinkovitosti. Manjka zavest, ki jo omenja v zapisu, da bi se izvoljeni poslanci v državnem zboru morali zavedati, da odločajo o življenjih lokalnega prebivalstva.
Tudi to bo najbrž res, da v Državnem zboru sedi vedno več takšnih, ki se jim niti ne sanja, s kakšnimi problemi se srečujejo lokalne skupnosti.
Kajti, če bi se zavedali, bi se že marsikaj spremenilo, tako pa občine vedno znova naletijo na enake težave.
Tudi to je res, da je vedno več takšnih poslancev, ki župane sicer poslušajo, a jih v resnici ne slišijo, saj ne poskrbijo za potrebne spremembe na tem področju.
Že kar nekaj let beremo in poslušamo o tem, da je krivec za takšno stanje, prevelika centralizacija. Zakon o financiranju občin, je menda prav potrditev tega.
Država tako, kot kmetom, tudi občinam nalaga vedno večje obveznosti, ne poskrbi pa za pomoč, da bi bile te obveznosti tudi izpolnjene.
Vedno znova se ugotavlja, da se vrtimo v začaranem krogu, kjer se neizpolnjene obveznosti prelagajo z enega na drugega, prebivalci pa zaradi tega živimo slabše.
Veličastni govori, kako bomo dvignili našo samooskrbo ne pripomorejo k rasti žit na naših poljih.
Pomagala pa bi zakonodaja, ki bi na primer omogočila kmetom zalivanje v času suše, kar postaja v zadnjih letih pereč problem v Sloveniji.
Pomagala bi zakonodaja, ki bi kmeta razbremenila birokratskega kmetovanja in bi kmet tako imel več časa preživeti na svojem posestvu – seveda delovno, kar se razume samo po sebi.
Pomagala bi decentralizacija, ker bi potem imele občine možnost pomagati z infrastrukturo, z načrtovanjem projektov, ki bi bili vsem v korist.
Tako pa, kot smo že zapisali – nič se ne spremeni. Ali če bi bili malo črnogledi bi rekli, da se spreminja, vendar na slabše.
In za konec – kmetje, bog vas živi, vas in nas!
