Morda se nekateri s tem naslovom ne strinjajo, ker – tisti bolj levo misleči, ne priznavajo družine – ki jo imamo v mislih mi, ki sledimo tradiciji in verjamemo, da zgolj družina ohranja življenje, navade in obstoj naroda.
V družini je navada, da so obiski zelo željeni, ker se srečujejo generacije, se pogovarjajo in stari družinski člani občutijo povezanost.
Je v naši državi tako?
Nikakor.
Na naše družinske obiske nam država pripelje tujce in potem želi, da se mi učimo, kako vzpostaviti stik.
Je za našo družbo to normalno? Je to normalno za narod, za Slovenijo, ki je tako sočutno sprejela begunce iz bivših republik?
Je to normalno, da se bodo tudi ti begunci – ki so postali del nas in s katerimi živimo v sožitju – morali sedaj srečevati s problemi sporazumevanja? Komaj so se naučili naš jezik, se vživeli v naš način življenja, v našo tradicijo – zdaj naj se učijo še albansko, da bodo v miru živeli z nami?
Če je v vsej tej situaciji kaj krivično, je pa to – begunci vojne so se asimilirali, živijo v miru, strpnosti in so naši.
Ti, ki prihajajo zdaj, so zelo organizirani. Natanko vedo, zakaj Slovenija. Še bolj vedo, zakaj Velenje. In menda niti namena nimajo, da bi sprejeli naš jezik.
Zdi se nam, da bi morali stopiti skupaj vsi – tisti, ki so že sprejeli naš način življenja in postali naši (v svojem načinu ohranjanja identitete), ki so se prilagodili in s tem niso nikakor izgubili svojo prvobitnosti in staroselci.
Ja, stopiti bi morali skupaj – kot družina, ki sprejme na obisk samo povabljene.
Suzana Kavaš
