Ob točilnem pultu se zberejo znanci iz vasi. Pa reče prvi: “Kaj praviš na volka, ki je sinoči ubil žrebička?”
Drugi: “Eh, lahko so bili psi “vikendašev”. Le zakaj jih trpimo, sam motijo nas.”
Tretji: “Daj no, prav dobrodošli so! Ni zelenjave, ki je ne bi kupili pri meni.”
Prvi: “Od kdaj pa ti lahko prodajaš, saj nimaš statusa?”
Tretji: “Saj ne prodajam. Poklonim jim kakšno kumarico, če gredo ravno mimo.”
Drugi: “Kdaj si mi pa že poklonil kumarico?”
Prvi: “No, ne kregajta se okoli statusov. Kaj mislita o volku?”
Drugi: “Kakšni volkovi? Saj jih ni.”
Tretji: “Če jih nisi videl pri svojem vikendu, še ne pomeni, da jih ni.”
Prvi: “Trop volkov je vsekakor na našem območju. To so potrdili tudi lovci.”
Drugi: “Kaj ti to resno?”
Prvi: “Seveda. Potrjeno s strani kmetovalcev in lovcev.”
Drugi: “Oprostita prijatelja, moram po družino. Plačam!”
Tretji: “A zdaj pa rep med noge in pobeg v mesto?”
Drugi: “Seveda ne! Imam neodložljive obveznosti v mestu.”
Odide.
Prvi: “Kaj praviš na to?”
Tretji: “Plačal je tri pire.”
Prvi: “Pa ne to! Kdo nas na suho “zajebava” – preveč volkov ali “vikendaši”, ki se umaknejo na varno in od tam “komandirajo”, kako bomo mi živeli?”
Tretji: “Meni je v resnici vseeno. Kakorkoli se obrnem in kakorkoli se odločam – moja beseda ne velja.”
Prvi: “Kako torej živiš?”
Tretji: “Kot moji starši. Molči. Delaj. Ne sprašuj. Poskrbi zase in za družino. In še enkrat delaj, da preživiš.”
Prvi: “Zakaj ti je to dovolj? Ne razumem – lahko bi živel bolje – prav tako tudi tvoji otroci?”
Tretji: “Čisto dobro nam gre, dokler smo tiho. Dokler ne povemo, kaj nas teži. Dokler ne hodimo na volitve. Dokler smo miške, ki so nevidne,”
Prvi: “Kako vam to uspeva?”
Tretji: “Preprosto. Mi smo drugorazredni državljani. In smo se s tem sprijaznili. Ljubimo Slovenijo in v svoji drugo razrednosti smo strahotno močni.”
Prvi: “Kako?”
Tretji: “Ker smo pač SLOVENCI! Naš narod vse preživi – tudi neumne vlade.”
Prvi: “Ne razumem.”
Tretji: “Pač ne poznaš zgodovine – mi smo od nekdaj tukaj in tukaj bomo tudi ostali.”
Prvi: “Daj dva pira!”…
