Suzana Lep Šimenko je izrazila zadovoljstvo, da se je zamisel o vsakoletnem srečevanju v Državnem zboru zasidrala v zavest in da je za nekatere to druženje postalo nepogrešljiv postanek ob obisku domovine. Poudarila je pomembnost prenosa domoljubja iz generacije v generacijo.

V nadaljevanju del nagovora podpredsednika državnega zbora Danijela Krivca:

Spoštovani gospod minister Matej Arčon, cenjena predsednica Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Suzana Lep Šimenko, spoštovani Slovenke in Slovenci v zamejstvu in po svetu, dragi gostje,

vesel sem, da me je tudi letos doletela čast, da vas nagovorim na tradicionalnem, že XX. Vseslovenskem srečanju, ki je letos posvečeno mladim. Naslov srečanja »Mladi Slovenci v zamejstvu in po svetu – nosilci prihodnosti slovenstva zunaj meja domovine« je poveden, vendar v sebi nosi tudi številna vprašanja. Kako mladi, tretja, četrta, peta generacija doživljajo Slovenijo? Kot domovino svojih babic in dedkov, staršev ali tudi kot svojo domovino, čeprav rojeni v Argentini, Avstraliji ali pa blizu, le nekaj kilometrov od meje, v Trstu ali Zagrebu.

Na zadnji seji Komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu smo govorili o gospodarskem sodelovanju med Republiko Slovenijo ter slovensko skupnostjo v zamejstvu in po svetu. Številni odlični gostje iz zamejstva in preko video-konferenčne povezave tudi iz sveta so odprli nove vidike in pomembne izzive za domovino na tem področju. V spominu mi je ostal nastop dr. Barbare Riman, predsednice Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki je spregovorila o tem, kako število Slovencev na Hrvaškem kontinuirano upada in kako se Slovenci, predvsem mladi, srečujejo s t.i. fluidno identiteto. Ko se morajo vsak dan zjutraj, ko se zbudijo, odločiti, ali bodo Slovenci ali bodo Hrvati. In velikokrat je lažje potem biti Hrvat. Dejala je še: »Primerjati recimo izseljenstvo in tiste, ki so rojeni v Sloveniji in ki so potem odšli iz Slovenije, z občutkom tega, kar je biti manjšinec v sosednji državi in biti tretja, četrta ali peta generacija in se spomniti, da je enkrat tvoja prababica bila Slovenka. Včasih je izjemno težko.«

Živim ob slovensko-italijanski meji celo življenje in vem, o čem je govorila dr. Rimanova. Želim si, da bi današnje razprave prinesle odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljamo: kako v svetu, ki mu mnogi pravijo globalna vas, ohraniti narodno identiteto? Kako ljubezen do domovine in spoštovanje narodovih korenin prenašati na mlade in na tiste, ki šele prihajajo? To so vprašanja, ki so aktualna tako doma, znotraj meja Slovenije in še bolj med Slovenci, ki živite zunaj meja domovine.

Pred dvema dnevoma smo praznovali Dan državnosti. Rojstni dan domovine. To je dan, ko se spomnimo na vse generacije Slovenk in Slovencev, ki so živele na tem prostoru. Navdihuje nas njihova ljubezen do slovenske zemlje. Zgled nam je njihovo spoštovanje zgodovine in korenin, iz katerih smo kot narod rasli. Navdih vsem nam danes naj bo njihovo spoštovanje ter skrb za slovenski jezik in kulturo skozi stoletja. Zaradi vsega naštetega, zaradi dejanj in ustvarjalnosti številnih Slovenk in Slovencev, ki so v sebi nosili ljubezen do domovine in jo predajali drugim, smo danes samostojen narod z lastno državo.

Naj kot iztočnico ali izziv današnjemu dnevu in razpravam na pot postavim trditev. Če bomo vedno in povsod, kamorkoli nas bo življenje pripeljalo, negovali, ljubili, spoštovali in cenili slovenski jezik ter svoje korenine. S ponosom zapeli slovensko himno in izobesili slovensko zastavo. Če bomo znali, predvsem pa iskreno želeli prenašati dediščino in ljubezen do domovine na naše otroke ter vnuke. Če bomo povsod in vedno z ljubeznijo vzgajali otroke v slovenskem jeziku, jih učili o domovini, potem vem, da bosta slovenska pesem in kleni duh slovenstva še dolgo gospodovala na tem delu Evrope in povsod, kjer bomo Slovenci živeli. Ne bo ju odpihnil najmanjši vetrič niti hud vihar, ker bodo korenine naroda globoke in skrb prihodnjih generacij zanje nekaj, kar bo vtkano v samo bistva naroda. S tem se bomo rodili, živeli in umrli.

Ivan Cankar, ki ga poznamo kot pisatelja, dramatika, pesnika pa tudi kot ponosnega in angažiranega Slovenca, ki je ljubil svojo domovino, je nekoč zapisal: »Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso: ne samo nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva: v en kratek utrip srca je stisnjeno vse – Mati, Domovina, Bog.«

Naj zaključim s to navdihujočo in lepo mislijo o domovini, za katero verjamem, da jo v srcu vsi podobno čutimo. Hvala za vaš prispevek k slovenski skupnosti in za vašo predanost ohranjanju in krepitvi slovenske identitete. Veselim se današnjega srečanja. Naj bo navdihujoče, polno dobrih idej, predvsem pa priložnost, da stisnemo roko drug drugemu in se veselimo, da smo en narod. Ponosen in pokončen.