Marsikoga moti pokanje, ki je v Sloveniji prisotno ob prazniku Velike noči. Še pred leti, v času komunizma, je bilo to prepovedano, saj je bilo prepovedano tudi verovati in hoditi k mašam.
Ker pa je bila tradicija močnejša in nekdanji miličniki na “peciklih”, so se mladci prav požvižgali, kaj je dovoljeno in kaj ni.
Zbrali so se sredi vasi, postavili “stražarje” in veselo pokali z možnarji ali karbidom. Tako so s pokanjem – po “žegnanju” jedi v cerkvi – pozdravljali ženske, ki so s polnimi košarami in cekarji hitele proti domu.
Verjeli so, da bo tista ženska, ki bo prišla najprej domov imela najlepši vrt in največ dobre zelenjave za še boljša kosila.
Pokanje pa v resnici menda izvira iz preteklih verovanj, saj so takrat verjeli, da tako preganjajo zle duhove.
Kakorkoli že, poka se še danes in čeprav nekatere ob tem skrbi za živali, so pa ob velikih novoletnih ognjemetih samovšečnih županov tiho. Vedno se borijo zgolj proti petardam posameznikov.
Res je, da so petarde nevarne ampak nevarni so tudi veliki ognjemeti. Se zavedate, koliko ljudi pri tem diha skrajno onesnažen zrak? Le zakaj so vse nevladne organizacije, ki se borijo za čistejše okolje ob tem tiho?
Naše živali niso iz porcelana – dnevno so podvržene hrupu, stresu – že zaradi današnjega prometa (več tonski tovornjaki in podobno); velikih gradbišč in našega načina življenja.
Mislite, da živali ne moti hrup motornih žag ali traktorjev v gozdu? Streljanje lovcev?
Seveda jih – ampak so se prilagodile, tako kot mi.
V moji mladosti so vsi psi v vasi tulili, če se je oglasila sirena. Ljudje so tedaj celo verovali, da če pes tuli v zrak je požar; če pa v tla je nekje nekdo umrl. Danes niti ne trznejo, če slišijo reševalno, policijsko ali gasilsko sireno.
Živali so se prav tako z lahkoto navadile tudi na zvonjenja v cerkvah.
So bili psi v moji mladosti bolj pametni in manj prestrašeni, kot so danes?
Tega ne vem. Vem pa, da so tudi lovski psi, ki se ne smejo bati streljanja. Kaj vam torej to pove?
Vedno bolj se mi zdi, da želi nekdo preprečiti in ukiniti naše tradicije. Namesto, da bi vzgojili svoje hišne ljubljenčke in jih prilagodili našemu načinu življenja, kot jim je že zapisano v genih – vzgajajo nas, ki želimo ostati Slovenci.
Izbrisati želijo tradicije – ni jim všeč naš način življenja; ne marajo našega verovanja; našega jezika; naše kulture – kaj torej delajo med nami?
Naj gredo tja, kjer jim bo klima življenja pisana na kožo.
Za zaključek – pozdrav vsem fantom, ki ste danes že pokazali, da vam tradicija nekaj pomeni. Ne skrbite – slišimo vas in smo vas veseli!
Je pa res, da vas ob tem prosimo – bodite skrajno previdni – kot so bili vaši očetje in dedi. Streljanje ni zabava, temveč resno gojenje tradicije.
Vedno naj bo pospremljeno s preventivo in znanjem starejših. Upoštevajte njihove nasvete in sledite naši tradiciji – predvsem varno.
Blagoslovljene praznike vsem, ki v srcu dobro mislite!
Napisal: Mikki
