Dva osamljena pivca srkata vsak svoj “špricer” pozno popoldne.
“Si ti lev ali “desen”,” vpraša prvi.
Drugi zdolgočaseno: “Kaj te pa to zanima v tej vročini? Sem sredinski, seveda, saj volim vedno nove obraze. Ali ni Šarec car?”
Prvi zamišljeno vrti svoj kozarec: “Šarec car? Ubogo njegovo cesarstvo.”
Drugi: “Kako to misliš? Ali ne vidiš kako odlično dela?”
Prvi previdno: “Že mogoče, vendar rezultatov ni.”
Drugi: “Kako da ne? Če ne bi bilo njegove vlade, bi zdajle zdolgočaseno sedel doma. Tako pa imam dovolj veliko socialno pomoč in lahko grem tudi med ljudi.”
Prvi, malo razočarano: “Sem mislil, da si prišel iz “šihta”, tako kot jaz. Danes izjemoma pijem ta “špricer”, ker čakam ženo.”
Drugi: “Pa kaj ti resnično delaš?”
Prvi: “Seveda. Vsak dan in potem še doma.”
Drugi: “Zakaj pa? Saj ti lahko država plača za tvoje preživetje.”
Prvi: “Kako to misliš? Ne morem kar sedeti in čakati, da me drugi vzdržujejo.”
Drugi: “Kako si neumen! Saj te ne vzdržujejo drugi – država te.”
Prvi še kar vrti kozarec in je vedno bolj žalosten: “Najbrž sem res neumen, namreč prav jaz plačujem državo in tebe, ki tako razmišljaš.”
Drugi: “Se vidi, da nisi dnevni gost, drugače bi razumel, da nas je zelo veliko in da nam gre dobro. Res ne razumem tvoje dileme – država vendar nisi ti! Res si smešen.”
Prvi povsem skrušen želi plačati svoj edini “špricar”, ko ga prehiti Drugi: “Ta runda je moja!”
Prvi se zahvali in utrujeno odtava iz bifeja.
V podzavesti se sprašuje – je res bedak, ker misli, da je za preživetje potrebno delati?
