Na kongresu Športnega foruma SDS, 12. novembra 2025, je dr. Ivan Čuk spregovoril o človeku, ki je združil šport, poštenje in pogum.
V sredo, 12. novembra, je potekal kongres Športnega foruma SDS, ki je bil v znamenju slovenskega športnega duha in tradicije. Uvodni del dogodka je bil posvečen obletnici rojstva Leona Štuklja, največjega slovenskega olimpijca vseh časov, ki bi letos praznoval 127 let. Ob tej priložnosti je spregovoril dr. Ivan Čuk, profesor na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani in soavtor knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija. Njegove besede so bile poklon človeku, ki je s svojo močjo, značajem in poštenostjo presegel športne arene.
“Štukelj ni bil samo šampion na drogu, bil je šampion duha,” je poudaril dr. Čuk pred zbranimi športniki, trenerji in predstavniki slovenskih športnih organizacij. “Njegovo življenje nas uči, da se prava veličina ne meri le z medaljami, ampak z značajem, ki ga človek pokaže v najtežjih časih.”
Ko govorimo o Leonu Štuklju, ne moremo mimo Sokolske organizacije, ki je imela ključno vlogo v njegovem športnem in osebnostnem razvoju. Prav tam je Štukelj prvič spoznal pomen discipline, kolektivnega duha in domoljubja.
“Sokolstvo ni bilo samo gibanje za telesno vadbo, temveč tudi za moralno in narodnostno krepitev,” pojasnjuje dr. Čuk. “Štukelj je bil vzgojen v sokolskem duhu, v spoštovanju do reda, telesne kulture in domovine. Te vrednote so ga spremljale vse življenje, tudi takrat, ko so se politični vetrovi obrnili proti njemu.”
Sokolsko gibanje je v času pred drugo svetovno vojno združevalo tisoče Slovencev, ki so verjeli, da zdrav duh prebiva v zdravem telesu. V tej ideji je Štukelj našel svoj življenjski kompas. Prav zaradi Sokolov je šport zanj postal način izražanja svobode, ne zgolj tekmovanje za kolajne.
Leon Štukelj se je rodil leta 1898 v Novem mestu in že zgodaj pokazal izjemen talent za gimnastiko. Na olimpijskih igrah v Parizu leta 1924 je osvojil dve zlati medalji in postavil temelje slovenskega olimpijskega ponosa. Do danes ostaja najuspešnejši slovenski olimpijec, saj je skupaj osvojil šest olimpijskih odličij, tri zlata, dve srebrni in eno bronasto.
Toda, kot poudarja dr. Čuk, je bila njegova zgodba veliko širša od športnih uspehov. Štukelj je leta 1927 diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani in deloval kot sodnik. Bil je človek reda, poštenja in discipline, lastnosti, ki jih je prinesel iz sokolske telovadnice v življenje. “V arhivih smo odkrili, da je bil po vojni preganjan zgolj zato, ker ni bil politično ‘pravilen’. Vendar kljub vsemu ni izgubil vere v poštenost in delo,” je povedal Čuk.
Po drugi svetovni vojni je bil Leon Štukelj za kratek čas zaprt, nato oproščen, a mu je bilo onemogočeno nadaljevati sodniško kariero. Dr. Čuk pravi, da je bil to trenutek, ko se je pokazala njegova resnična veličina: “Ni se spustil v zamere. Ni iskal pozornosti. Živel je tiho, a dostojanstveno, in ostal zvest svojim načelom.”
Kljub temu je Štukelj vse življenje ohranjal stik s športom. Še pri skoraj sto letih je vsak dan telovadil, bral in pisal. Ko je leta 1996 obiskal olimpijske igre v Atlanti, je s svojim duhom in vitalnostjo očaral ves svet. “Tisti stisk roke, s katerim je pozdravil mlade športnike, je bil več kot simbol, bil je dokaz, da se prava moč skriva v miru in značaju,” je dejal Čuk.
Dr. Čuk in njegova raziskovalna ekipa so med pripravo knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija preučevali arhivsko gradivo, ki je desetletja ležalo pozabljeno v škatlah. “Na začetku smo mislili, da bomo samo zbrali že znane podatke o njegovih športnih uspehih. A ko smo odprli dokumente, smo ugotovili, da se za olimpijcem skriva tragično poglavje slovenske zgodovine,” pripoveduje Čuk.
Štukelj je bil po vojni obtožen sodelovanja s “sovražnikom naroda”, čeprav za to ni bilo dokazov. Bil je simbol starega sistema, izobražen, samostojen, neodvisen, kar v novi politični stvarnosti ni bilo zaželeno. “Njegov greh je bil, da je bil preveč svoj,” pravi Čuk. “A prav zato je danes njegov zgled toliko pomembnejši.”
V svojem govoru na kongresu je dr. Čuk poudaril, da Štukljev življenjski zgled presega meje zgodovine. “V času, ko se športniki pogosto izgubijo v blišču uspeha in medijski pozornosti, nas Štukelj spomni, da je bistvo športa v vrednotah, v poštenosti, spoštovanju in odgovornosti,” je dejal.
Poudaril je, da šport brez moralnega kompasa izgubi svoj smisel. “Štukelj je živel načelo, da športnik ne tekmuje proti drugim, ampak proti sebi, proti svoji lenobi, dvomu in skušnjavam. To je lekcija, ki jo danes še kako potrebujemo.”
Eden izmed dragocenih virov, ki jih je Čuk našel med raziskovanjem, so bili Štukljevi osebni zapiski. V njih je telovadec zapisal besede, ki zvenijo kot tiha oporoka:
“Naj bodo ti zapiski v pomoč tistim, ki bodo kdaj hoteli spoznati, kako sem živel. Morda jih bo uporabil tudi kronist. Naj bodo, če bo tako dano, tudi moja poslednja volja in želja.”
Za Čuka je to več kot le zgodovinski zapis, je osebno pričevanje človeka, ki je znal zadržati dostojanstvo tudi v tišini. “Štukelj je v tem zapisu zapustil nekaj, kar bi moral razumeti vsak Slovenec, da se človekova vrednost meri po tem, kako živi, ne po tem, koliko ga drugi slavijo,” je poudaril.
Kongres Športnega foruma SDS je v tem duhu postal več kot le srečanje športnih strokovnjakov, postal je spomin na vrednote, ki jih je Leon Štukelj poosebljal. Udeleženci so se strinjali, da slovenski šport potrebuje več poudarka na vzgoji značaja in spoštovanja do tradicije.
“Športni uspehi niso sami sebi namen,” je dejal eden od govorcev. “Če nimajo korenin v vrednotah, izginejo tako hitro, kot pridejo. Štukelj pa ostaja zato, ker je bil trden kot človek.”
Dogodek se je zaključil s simboličnim aplavzom v čast Štuklju in Sokolom, tistim, ki so s svojim delom tlakovali temelje slovenskega športa.
Leon Štukelj je umrl le nekaj dni pred svojim 101. rojstnim dnem, a njegov duh še vedno živi v vsaki telovadnici in v vsakem športniku, ki išče popolnost v gibu. Z raziskovanjem dr. Ivana Čuka in sodelavcev je njegova podoba dobila novo dimenzijo, ne le kot zmagovalec olimpijskih iger, temveč kot zmagovalec življenja.
“V vsakem gibu Leona Štuklja je bilo nekaj več, spoštovanje do življenja samega,” je z zaključnimi besedami poudaril dr. Čuk. “In to je tisto, kar bi moral vsak športnik nositi s seboj.”
Spletno uredništvo
