Za vas objavljamo zapis dr. Andreje Valič Zver:
Naj začnem v športnih vodah, ki so v teh dneh s kolesarskimi in teniškimi spektakli v ospredju svetovne javnosti. Športni junaki vseh sort nam vsaj za trenutek prebarvajo sivo in težko realnost v pisano in nasmejano podobo, za katero si želimo, da bi večno trajala. A temu žal ni tako. Slovence nas je zadela “božja kazen” v podobi aktualne oblasti, ki s svojo aroganco, divjim plenjenjem in vodenjem naše barke naravnost v ledeno goro, dokazuje, da ji je prav malo mar za slovenski narod in njegovo usodo. “Za nami potop”, bi lahko bil moto njihovega brezglavega lomastenja po političnem polju, gospodarstvu, šolstvu, zdravstvu, sodstvu, medijih in vseh drugih področjih družbenega življenja. Posledice golobovanja čutimo vsi, pa še huje bo, saj nas gospodarski kazalniki na mednarodnih lestvicah potiskajo vse niže. Mnogi Slovenci se ob potapljanju barke žal pohlevno zadovoljijo s tistim stoletja starim rekom, ki pravi “Samo da ni vojne.” Pa vendarle vojna ni daleč. Krvavi spopad, ki divja le nekaj sto kilometrov vzhodno od naših meja, visi nad evropskimi glavami kot Damoklejev meč.
Rusko ukrajinska vojna, za katero smo upali, da se bo z nastopom Trumpovega predsedovanja vendarle iztekla v mirovni proces, nas občasno še pretrese z neusmiljenimi ruskimi napadi na civilno prebivalstvo. Pogajanja o miru so že zdavnaj prešla ogrevalno fazo in zdi se, da je tudi ameriški predsednik skupaj s svojimi svetovalci izgubil vero v hitro rešitev. Največja žrtev vojne pa sta, podobno kot na drugem nevarnem vojnem žarišču na Bližnjem Vzhodu, civilno prebivalstvo in resnica.
Mesec junij, po lepi stari slovenski ubeseditvi “rožnik”, nam torej zaenkrat ni prinesel kaj dosti tolažbe v smislu končanja vojaških spopadov, ki najbolj pretijo, da prerastejo v konfrontacijo kataklizmičnih razsežnosti. Postregel pa nam je z zanimivo informacijo, ki je brez večjih odmevov šla mimo slovenskih večinskih medijev. Saj res, zakaj pa bi oznanjali, da so bili odkriti medicinski dokazi, da je alžirski boksar Imane Khelif v resnici moški! Le zakaj bi obujali spomine na največji škandal lanskih pariških olimpijskih iger? Saj se vsi spomnite plakata s krščansko cerkvijo brez križa, pa blasfemičnega odprtja iger, ki sta mu načelovala francoski predsednik in njegova “žena”, o čemer smo pisali v prejšnjih kolumnah. No, zdaj je prišlo na dan, da so organizatorji iger razpolagali z zdravniškimi izkazi, da je “boksarka” pravzaprav “boksar”, ki bi si zaslužil, da ga v njegovi kategoriji namlati njemu enak tekmec. A Alžirec si je zaželel ženskega skalpa in ga tudi prejel po zaslugi pokvarjenih “športnih” akterjev. Tukaj seveda ne bomo omenjali fotografije, na kateri Alžirca skorajda zaljubljeno pogleduje francoski predsednik. To bi bilo pa res že preveč.
Pa se vrnimo nazaj k mesecu rožniku, ki so si ga prisvojili organizatorji takšnih in drugačnih “parad ponosa” po vsem svetu. Tukaj seveda ne gre za vse tiste istospolne ljudi, ki živijo skladno s svojim prepričanjem in nikogar ne ogrožajo, pa tudi posebej izpostavljajo se ne. Tukaj gre za izrojene, zablodele in ponorele psihopatske izpade posameznikov, ki bi potrebovali zdravljenje na zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic. Namesto tega z blagoslovom oblasti razkazujejo svoje groteskno deviantne pojave na javnih površinah in prireditvah, vpričo otrok in mladoletnih. LGTB+ tako na žalost postaja dominantna “religija”.
Zdrava pamet nam govori, da nas je treba zaščititi in temu narediti konec. Zato podpiram evropska poslanca dr. Milana Zvera in mag. Branka Grimsa, ki sta sopodpisnika predloga resolucije EP o nujnem oblikovanju politik, ki spodbujajo večjo rodnost, poudarjajo pomen družine in ustreznih izobraževalnih sistemov. V okviru te pobude je tudi predlog, da se mesec rožnik razglasi za mesec družinskega ponosa.
Bodimo ponosni na naše družine, ki so stoletja ohranjale naš rod. Nobena lgbtqujevska agenda te resnice ne more zanikati ali spremeniti. Se dovolj zavedamo tega dejstva?
Spletno uredništvo VIR: Inštitut dr. Jožeta Pučnika
