Prispevek Petre Janša
Kmetija Golavšek leži sredi majhne vasi Matke v občini Prebold. S svojo dolgoletno tradicijo obstaja že več kot dvesto let. Pred drugo svetovno vojno je bila ena največjih in najnaprednejših kmetij v okolici. Danes je glavna dejavnost na kmetiji vzreja piščancev.
Na kmetiji Golavšek so pred drugo svetovno vojno proizvajali svojo elektriko, imeli svojo žago, kovačijo, mlin in lasten vodovod, ki so ga lahko uporabljali tudi drugi vaščani. Gospodarji kmetije so se menjavali iz roda v rod. Sedanji gospodar Marjan, ki smo ga nedavno obiskali, je kmetijo od očeta podedoval pred petimi leti. Njegov oče je bil skupaj z ženo lastnik kmetije vse od leta 1963. Takrat so se Marjanovi starši poročili in ustvarili družino. Življenje na kmetiji v času trdega socializma ni bilo lahko. Na začetku sta bila gospodarsko poslopje in hiša v slabem stanju. Tudi kmetijske mehanizacije ni bilo veliko, tako da sta bila z ženo primorana začeti s popolno prenovo in nakupom nove kmetijske mehanizacije. V hlevu so bili na začetku šestdesetih let samo konj in tri govedi. Ker od kmetije ni bilo dovolj prihodka, si je takratni gospodar poiskal zaposlitev. Žena je ostala doma in skrbela za otroka in kmetijo. S skupnimi močmi sta obdelovala okoli 3 hektarje hmelja in nekaj poljščin. Kasneje sta pridelovanje hmelja opustila, povečevala pa sta število glav živine in s tem prirejo mleka in pitancev. Skozi vsa leta se je kmetija površinsko precej povečevala in razvijala. Z nakupom sodobnih strojev za lažje obdelovanje kmetijskih površin se je kmetijska pridelava zelo povečala. Naslednja večja investicija je bila prenova kmečkega poslopja s sodobnim hlevom za rejo mladega pitanega goveda. Leta 1984 se je družina Golavšek prilagodila sodobnim tržnim zahtevam z zgraditvijo pitališča za vzrejo piščancev. Reja piščancev je tudi danes njihova osnovna in primarna dejavnost. Med poljščinami pa so pomembni: stročji fižol, buče za bučno olje in zelje za kisanje.
Talna reja
Ko smo popili kavo, nam je Marjan Golavšek predstavil, kako poteka reja piščancev. Med potjo nam pripoveduje, da so bili prvi v okolici, ki so začeli kmetijo ogrevati na sekance. S tem so znižali stroške kmetije, saj je odkupna cena piščancev že dolgo ista. Stopili smo v pitališče za vzrejo piščancev, kjer se je v treh nadstropjih grelo 24.000 piščancev, starih trinajst dni. Delo med tremi etažami jim lajša priročno dvigalo. Vse piščance pripeljejo hkrati in so iste starosti.« Mislila sem namreč, da so piščanci razvrščeni po starosti. »Ne, tako ne gre,« pravi Golavšek, saj zaradi predpisanih standardov tega ne smejo imeti. »Jata Emona ima valilnico v Pivki. Od tam nam pripeljejo en dan stare piščančke. Priskrbijo nam krmo, ki je mešanica pšenice, koruze, soje in dodatkov,« pravi Golavšek in doda, da jih krmijo štirideset dni. Potem jih polovijo in jih odpeljejo v klavnico v Pivko, saj so kooperanti Perutninarske zadruge Pivka. Ta ima večinski trg v Sloveniji, izdelke pa izvažajo tudi na Hrvaško in Avstrijo. »Perutnina Ptuj, Perutninarstvo Pivka in Agromerkur Murska Sobota so tri podjetja v Sloveniji, ki imajo kooperacijsko rejo in se ukvarjajo s perutninarstvom,« pripoveduje Golavšek. Spomni nas, da je Perutnino Ptuj prevzelo podjetje Slovenska industrija jekla (Sij), ki ga vodi Tibor Šimonka, Agromerkur Murska Sobota pa sodi v skupino Panvita, kjer je po odhodu Dejana Židana, sedanjega kmetijskega ministra, postal predsednik uprave Peter Polanič. Perutninarstvo Pivka vodi predsednik uprave Janez Rebec.
Potem ko rejene piščance odpeljejo, sledi čiščenje pitališča. »Žagovino, ki je na tleh, odstranimo in postane piščančji gnoj, bogat z dušikom. Sredi prostora imamo na tleh odprtine, z motokultivatorjem in desko potisnemo gnoj navzdol. Odpeljemo ga na bližnje kmetije, ki z njim gnojijo travnike in njive. Prostor operemo in na novo nasteljemo z oblanci,« razloži postopek. »Mesec in pol traja reja ene pošiljke piščancev, potem imamo malo premora, tako da se na tri mesece menja proizvodnja. Zato se prihodek pokaže hitreje kot pri vzreji goveda. Če vračunamo delo in svoje prostore, se stroški dela pokrijejo, čeprav si želimo zaslužiti še kakšen evro več,« pravi gostitelj in doda, da ima Pivka ta čas najboljšo odkupno ceno za kooperante. »Sedemnajst centov na kilogram žive teže. Drugi imajo manj.« Ko piščance odpeljejo, ti tehtajo do 2,5 kg. »Nekatere odpeljejo prej, saj se prilagajamo kupcem,« še pravi Golavšek.
Zavidljiva kakovost mesa
S sogovorcem sva se pogovarjala tudi o kvaliteti mesa. Povem mu, da mi je pred kratkim prijatelj iz tujine dejal, da pri pečenju v pečici piščanec spusti veliko vode in nima niti okusa po mesu. »Pri nas tega ni.
Pri nas je kvaliteta preizkušena. Imamo tudi izbrano kakovost: meso je sledljivo – od enodnevnega piščanca do zakola. Za vsak del piščanca, ko ga razkosajo, se ve, od katerega rejca je.
Tudi krma je pripravljena po evropskih normativih,« razlaga Golavšek. In bolezni? »Že kar nekaj let nismo imeli nikakršnih težav. Ptičje gripe ni več.« »Je ta umetno ustvarjena?« smo radovedni. »Ne vem. Izredno moramo paziti na čistočo. Pazimo, da se nič ne prenaša iz enega objekta v drugega.« Čistoča je res na visokem nivoju, kar se prepričamo tudi sami. »Inšpekcije so redne, inšpektorji hodijo redno in preverjajo, koliko piščancev je na kvadratnem metru. Po štiridesetih dneh ne sme biti več kot 39 kg piščancev na kvadratni meter. Kjer teh normativov ne spoštujejo, verjetno pride do bolezni,« pravi Golavšek in doda, da normative postavlja EU. »To je pravilnik na podlagi evropskih predpisov.« Zanimalo nas je, ali dobijo kakšne subvencije iz Evropskega kmetijskega sklada. »Piščanci so brez subvencij,« pravi Golavšek. »Rejci poščancev smo izvzeti iz tega. Zadnjih nekaj let sicer lahko kandidiramo za investicije, kot so stavbe in oprema. Za same živali pa ne,« nam razloži sogovornik. Kakšne pasme so piščanci? »Provinenca Ross, ki so najboljša pasma piščancev pitancev. V Sloveniji tudi najpogostejša.« – »Čez koliko časa bodo odpeljali piščance, ki jih vidimo?« – »Tele bodo odpeljali za Prešernov praznik,« nam hudomušno odgovori Golavšek. Opazimo, da že izgubljajo rumeni puh. »Ja, ko jih odpeljejo, so bele barve.«
Prav tako smo imeli priložnost videti, kaj se zgodi, če ponoči peč, ki greje prostor, ne deluje pravilno. Piščančki iz zgornjega nadstropja so se namreč stiskali na enem delu prostora. »Ob pol peti uri zjutraj sem moral vstati, saj me je zbudil alarm. Ugotovil sem, da se je pokvaril ležaj na grelni napravi in zdaj čakam servis.« V stavbi je prav tako pomemben prezračevalni sistem, saj se zaradi iztrebkov sproščajo v zrak različni plini, dušik, fosfor in drugi. »Vam kdaj kakšen piščanec uide?« – »Ne, nima kam,« se pošali. »Imate na kmetiji kokoši?« – »Ne, ne smemo jih imeti. Zaradi bolezni ne smemo imeti na dvorišču nobene perutnine. Jajca kupujemo na bližnjih kmetijah,« še pravi gostitelj Marjan Golavšek, ki je po opustitvi govedoreje na svoje njive posadil poljščine, in sicer stročji fižol, zelje in buče. »Nekaj moraš dati v njive, da se ne zarastejo in imaš potem težave z zemljo,« pripomni Golavšek.
Še o bučnem olju
Zelje kisajo še na tradicionalen način in ga nekaj sto kilogramov prodajo tudi v žalske vrtce. »Povpraševanje po bučnem olju je ta čas veliko, zato smo se odločili, da posadimo buče.« Buče le pridelajo, na predelavo ga peljejo v oljarno. »Koliko olja pridelate?«
»Na hektarju obdelovalne zemlje, kjer posadimo buče, pridelamo 600 kilogramov buč golic.«
Buče golice vsebujejo v semenu 48 do 55 odstotkov maščobnega olja in so v pridelavi vse bolj razširjene tudi zato, ker semen pri predelavi v olje ni treba oluščiti. Za en liter olja je potrebnih 2,5 do 3 kilograme suhih semen oziroma bučnic; bučnice se pred stiskanjem olja pražijo in zmeljejo. »Zakaj ne moremo dobiti domačih bučnih semen za prigrizek?« zanima našo fotografinjo, ki se priduša, da jih v Slovenijo uvažajo samo iz Kitajske. »Na našem koncu kar nekaj kmetij prodaja bučnice.« A te ne pridejo v trgovine, se strinjamo. »Verjetno je težava v tem, da je treba bučnice posušiti, to pa je za kmete prevelik strošek.« Golavšek še doda, da te bučnice mešajo s sorto belica. Včasih so namreč poznali le buče belice z debelo rumenkasto ali belo semensko lupino. Taka semena je bilo treba pred stiskanjem olja še olupiti. To je bilo zamudno opravilo, zato so se ga kmetje lotili pozimi. Pomagali so si tako, da so seme namočili v vroči vodi, da se je lupina zmehčala. V devetnajstem stoletju se je na Štajerskem na buči pojavila naključna mutacija. Posledica mutacije so bila gola semena, brez trde bele lupine, le s tanko prosojno opno. Za pridelavo olja so se uveljavila šele v dvajsetem stoletju. Takim bučam pravimo golice. Na tržnici lahko za prigrizek kupimo belice in golice, za stiskanje olja pa danes večinoma uporabljajo golice. Pri nas je bila leta 1974 prva registrirana sorta slovenska golica. Golice pred stiskanjem spražijo, zmeljejo, zalijejo s slano vročo vodo in stisnejo. Bučno olje je najboljše sveže. Golavšek nama podari stekleničko bučnega olja, ki so ga na kmetiji pridelali prvič.
O stanju v kmetijstvu
Po ogledu kmetije se odpravimo v hišo na krajši pogovor, saj je Marjan Golavšek tudi podpredsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS). Zanimalo nas je predvsem, kakšno je splošno stanje na področju kmetijstva. Golavšek pravi, da je težava predvsem finančne narave. »Na kmetijah se ne pokrivajo stroški proizvodnje. To se predvsem dogaja pri govedoreji in mlekarstvu. Še vedno je cena mleka problematična. Druga težava pa je birokracija,« je jasen Golavšek. Te, pravi, je vedno več. Opozoril je na spremembo katastrskega dohodka, ki predstavlja obremenitev za kmetije. »V gozdarstvu se je povečal za 2,5-kratnik. Do leta 2020 se ta obdavčitev uvaja postopoma.« Golavšek opozori še na vrednotenje nepremičnin, pri čemer jim ni uspelo, da bi kmetijske površine izvzeli iz obdavčitve kot zazidljive enote. »Ko je enkrat to ovrednoteno, je velika verjetnost, da bo to tudi obdavčeno. To so nove obremenitve, ki jih kmetijstvo ne prenese.« Prav tako nas je opozoril na težavo, ki se odraža v verigi od proizvoda do kupca, kjer si trgovec še vedno jemlje prevelik kos pogače, proizvajalec pa ima najmanj od tega. »In to kljub temu, da je sedanji minister Dejan Židan vehementno govoril in obljubljal, kako bo omejil trgovce pri marži. Te so še vedno zelo visoke. Trgovci imajo še vedno lepe zaslužke.« Golavška pa bolj kot trgovci skrbijo pridelovalci, kmetje torej, ki so najslabše plačani v tej verigi. »Pri tem je veliko hrane tudi uvožene.« Zato je pomembno ozaveščanje, da hrana, pridelana doma, nima dolge poti z njive na krožnik, zato je tudi kvalitetnejša in bolj zdrava. »Uvožena hrana je konkurenčna tudi pri odkupni ceni. Že samo pri zelju ponujajo 18 centov za kg. S tako nizkimi cenami pa težko pokriješ vse stroške,« nam iz svoje prakse pove Golavšek, ki opozori tudi na težavo zadrug, češ da bi morale biti bolj povezane. »Na trgu bi morali stopiti skupaj, a je težko povezati že same kmete. Tisti kmetje, ki so malo večji, poskušajo delovati bolj zase. Tudi kmetje smo včasih sami krivi, da je tako. Želimo in ne želimo nastopiti skupaj.« Golavšek pravi, da je KGZS naredila spletno stran, na kateri ponujajo možnost direktne ponudbe pridelkov in izdelkov za javne zavode brez posrednikov. Opozoril nas je še na mogočo zlorabo oznake »slovenski izdelek«.
Golavšek potrdi, da največji odstotek dejavnosti v kmetijstvu predstavlja živinoreja.
O industrijski konoplji
Zakaj je priljubljena konoplja? »Ker je dostopnost do semen večja, nekateri vidijo tu možnost za uspeh. Sploh manjše kmetije iščejo poti prek različnih dejavnosti. Da bi na svojih kmetijskih površinah pridelali kaj donosnega.« Golavšek doda, da konoplja ni tako enostavna za gojenje, prav tako zahtevno je tudi njeno spravilo. »To je le industrijska konoplja,« podrezamo gospoda. »Ja. Seme mora registrirati ministrstvo za kmetijstvo, tako da nadzor je. THC je točno določen in omejen,« se ne da zmesti.
Kritika ministra
Z Golavškom sva se dotaknila še vinogradništva in zapravljene znamke slovenski teran. Pri tem je okrcal prav sedanjega ministra za kmetijstvo Dejana Židana, saj bi se po mnenju sogovorca morali zadeve lotiti dosti prej. »Bili smo premalo odločni in prepozno smo se zavedeli, kaj se lahko zgodi. In kar se je zgodilo, ni dobro. Poti nazaj ni. Prevečkrat se nam zgodi, da stvari ne zaznamo ob pravem času.« KGZS je sicer opozarjala na to, a je politika ni slišala, še pravi Golavšek. »Politika nas ne posluša. Hrvati so, kot kaže, v EU boljši lobisti.« In še beseda o gozdarstvu. Tudi tu je odprtih veliko vprašanj, meni Golavšek, npr. podeljevanje koncesij in plačevanje koncesijskih dajatev ter nedavno ustanovljeno državno gozdarsko podjetje, ki naj bi upravljalo z državnimi gozdovi. Vse to negativno vpliva na ceno lesa pri nas. Odprto pa je tudi vprašanje lova divjih živali v gozdovih, ki so v zasebni lasti.
