V Narodnem domu Celje je 17. novembra 2025 ob 18. uri potekal pogovor z naslovom “Proti pomoči pri samomoru”, na katerem so sodelovale Alenka Forte, dr. med., specialistka interne medicine in gastroenterologije, Alenka Križnik, univ. dipl. pravnica in članica upravnega odbora Društva Hospic, mag. Vesna Papuga, dr. med., specialistka anesteziologije, reanimatologije in intenzivne medicine, Marjana Iršič, dipl. med. sestra iz ZD Celje, ter Anamari Slokan, mag. soc. del. iz Slovenskega društva Hospic. Dogodek je moderirala Bernarda Hostnik, mag. zdr. nege in dipl. med. sestra. Razprava je bila namenjena predstavitvi strokovnih in etičnih vidikov paliativne oskrbe ter jasnemu nasprotovanju uzakonjanju pomoči pri samomoru.
Alenka Forte je opozorila na stanje paliativne oskrbe v Sloveniji in poudarila, da v državi že obstajajo kakovostne strokovne strukture, ki pomagajo ljudem v najtežjih obdobjih bolezni. Med drugim je povedala: “Kaj pa se dogaja v slovenskem prostoru? Res je, da imamo zdaj nekaj lepih paliativnih timov, ampak kot sem rekla, zdravniki pomagajo in spremljajo pacienta šele, ko pride do tega.” Spomnila je, da je “v slovenskem prostoru leta 2010 pripravljen nacionalni načrt paliativne oskrbe na Onkološkem inštitutu”, kjer se je izraz paliativna oskrba tudi zakoreninil v zakonodaji, saj se “najde tudi v Zakonu o pacientovih pravicah.” Forte je pojasnila, da se je dejavnost najmočneje razvijala prav na Onkološkem inštitutu, manj pa v drugih bolnišnicah. Ob tem je navedla primere oblik pomoči, ki jih paliativna oskrba vključuje, ter poudarila: “Vse slovenske bolnišnice imajo protibolečinske ambulante že od leta 2010; od leta 2011 pa imajo vse slovenske bolnišnice tudi paliativne ambulante.”
Mag. Vesna Papuga je občinstvu predstavila razumevanje paliativnega bolnika in poudarila odgovornost tako zdravstvenega osebja kot posameznika. Po njenih besedah: “Paliativni bolnik je vsak bolnik, ki ima kronično, neozdravljivo bolezen. Ne glede na to, ali je ta bolezen nastala pred 24 tedni ali pred 30 leti.” Izpostavila je pomen pravočasnega informiranja ter dodala: “Kdo od vas me lahko prepriča, da bom rabelj! Jaz ne. Nobenega ne bom obsodila na smrtno vizijo. Vsi bomo enkrat umrli, ampak to je proces, ki ni odvisen od zdravnikov. To je proces, ki je odvisen tudi od bolnikov.”
Marjana Iršič je spregovorila na podlagi vsakodnevnih izkušenj s terena. Povedala je, da so njene izkušnje in izkušnje kolegic iz zdravstvene nege zelo podobne: “Moje izkušnje iz terena – pa ne samo moje, ampak tudi izkušnje kolegic, s katerimi se zelo veliko pogovarjamo o teh stvareh, o teh najbolj občutljivih temah – so enotne.” Poudarila je, da so sodelovanje, komunikacija, spoštovanje in zaupanje ključni za miren prehod ob koncu življenja: “Če med seboj sodelujemo, se povezujemo, komuniciramo, si zaupamo in se spoštujemo, je lahko smrt, ko se bliža svoj zaključek, mirna in spokojna.” Ob tem je izrazila svojo osebno in profesionalno držo: “Jaz kot medicinska sestra ne želim prisostvovati pri enem asistiranem samomoru, ker mi to tudi iz etičnega vidika in moje poklicanosti, to se pravi zdravstvene nege, ne dovoljuje oziroma je protinačelno.”
Anamari Slokan je opozorila na odsotnost odprtega javnega pogovora o smrti, ki ostaja velik tabu sodobne družbe. Kot je povedala: “V danem mestu se lahko pogovarjamo o smrti, ki je sicer velik tabu v naši družbi.” Omenila je, da so v hospicu v zadnjih letih izvedli številne dogodke, izobraževanja in delavnice, a je udeležba pogosto nizka, ker ljudje smrt in bolezen odrivajo iz svojega vsakdana. “Danes smo družba storilno naravnana – vse mora biti lepo, hitro, smrt pa pri tem nima prostora.” Pri tem pa jo je presenetila lahkotnost, s katero se je v zadnjem času začelo govoriti o smrti: “Zanimivo je pa, kako se zadnji mesec lahkotno pogovarjamo o smrti.” Opozorila je tudi na najranljivejše skupine: “En program je tudi žalovanje po samomoru – žalovanje otrok, mladostnikov in odraslih – in veliko jih imamo, kaj bo z temi posamezniki!?”
Dogodek je odprl eno najtežjih tem naše družbe in poudaril nujnost ohranjanja dostojanstva življenja ter zagotavljanja kakovostne paliativne oskrbe. Razprava je pokazala, da stroka enotno nasprotuje ideji, da bi pomoč pri samomoru postala del zdravstvenega sistema.
Vse, ki vam je mar za prihodnost slovenskega zdravstva, etike v družbi in zaščito ranljivih, ponovno vabimo, da se 23. novembra 2025 udeležite predčasnih volitev in referenduma ter obkrožite PROTI. Vaš glas šteje.
Spletno uredništvo
