Prišel je čas, ko mora Evropa najprej pogledat nase

Tudi Evropo je ujel trenutke resnice, danes se v Bruslju pogovarjajo o tem, kako zagotoviti več denarja za oboroževanje. Če bi države članice Nata pred več kot 20 leti, ko je bila prvič sprejeta usmeritev, da se za obrambo nameni 2 odstotka BDP-ja, to obvezo izpolnile, danes verjetno ne bi bilo velike vojne na evropskih tleh. Ker pa se je to obvezo skozi, kot je dejal vodja poslanske skupine vladne stranke Levica, to ves ta čas, tako ali drugače izigravalo, imamo danes vojno in zahtevo, da se čez noč Evropa začne oboroževat. Ob tem ko prepoznavamo to nujo, je treba najprej poudarit, da evropske države članice Nata, z izjemo Slovenije in še nekaterih, zaradi visokih BDPjev, namenjajo za obrambo veliko denarja, gledano seveda absolutno. Bistveno več kot recimo za vojsko namenja država, proti kateri naj bi se zdaj oboroževali, to je Ruska federacija. Vprašanje pa je, kako se izdatki za obrambo tudi v drugih državah izigravajo in kako se sredstva, ki se dejansko uporabljajo za vojaške namene, uporabljajo racionalno. Države članice Nata iz Evrope proizvajajo po pet ali šest različnih oborožitvenih sistemov za iste namene, kar pomeni, dražja proizvodnja, dražje vzdrževanje in manjša učinkovitost pri uporabi. Medtem ko imajo recimo ZDA, Kitajska ali Ruska federacija po enega ali dva oborožitvena sistema, kar bistveno poceni tako proizvodnjo, kot tudi uporabo in vzdrževanje. Se pravi, tukaj je veliko maneverskega prostora znotraj tega, kar Evropa že danes nameni za obrambo. In to je tudi daleč največja rezerva, v katero je treba poseči. Seveda so tudi države, kot je Slovenija, kjer te rezerve ni in kjer bo izpolnjevanje zavez, ki jih bo Nato skoraj zagotovo potrdil na svojem srečanju junija letos, te države bodo imele bistveno večje težave pri izpolnjevanju teh zavez. Danes smo slišali izjavo predsednika slovenske vlade, da bo treba za obrambo v Sloveniji nameniti 2 odstotka BDP prej kot leta 2030, kar je neka oddaljena obljuba, ki jo vedno dajejo vlade zato, da ni treba že letos ali naslednje leto nič narediti. Jaz mislim da je to, blago rečeno, zelo, zelo optimistična izjava. Kajti po mojih informacijah se za vrh Nata junija letos pripravlja bistveno višji delež, 3 ali 3,5 odstotkov in časovnica realizacije tega deleža bistveno hitrejša kot leta 2030.

Tudi če pogledamo razlog, zaradi katerega je nastala panika in zaradi katerega se zdaj vsi pogovarjajo in odločajo o povišanju sredstev za oboroževanje, potem je jasno, da ta razlog obstaja danes, ne pa leta 2030. Nevarnost, če se izrazim v vojaškem žargonu, je takojšnja, ne pa potencialna.

Evropa ima tudi druge rezerve. Tukaj so milijarde evrov, ki se danes namenjajo za nerazumne, neučinkovite ukrepe takoimenovanega zelenega prehoda. Tukaj je druga največja rezerva, poleg racionalizacije že do sedaj namenjenih sredstev za obrambo. Treba se je po hitrem postopku znebit CO2 kuponov in različnih subvencij za takoimenovane obnovljive vire, ki nikoli ne bodo omogočali resne zamenjave energetskih virov. Potem so tukaj še sredstva, ki jih EU namenja za t.i. razvojno pomoč. Veliko teh sredstev gre za namene, ki so prej škodljivi kot dobri, pa tudi za namene o katerih je možno diskutirat ali so koristni ali nekoristni. Zdaj je prišel čas, ko mora Evropa najprej pogledat nase. Prej, preden namenjamo milijarde evrov za nerazvite v Afriki, je treba pogledat katere so naše potrebe tukaj, ko gre za vprašanje varnosti. Kajti, in to je bistveno, ko se iščejo dodatna sredstva za obrambo, je treba poudariti, da ta sredstva ne smejo iti na račun obstoječega načini življenja zahodnega sveta. Kajti, bolj kot denar in posledično orožje, ki ga s tem denarjem kupujemo, je za obrambo neke države pomembna pripravljenost ljudi, da to državo branijo. Če ni ljudi, ki so pripravljeni državo braniti, potem ne denar, ne orožje nič ne pomagata. Se pravi, sredstva, ki se zdaj zbirajo za vojaške potrebe, ne smejo it na račun zdravstva, šolstva, konkurenčnosti evropskega gospodarstva, v tem smislu, da se bodo zdaj dvignili davki, za to, da bomo dobili več denarja za oboroževanje, ker se bo s tem uresničevala sama podlaga tega, kar naj bi s tem orožjem branili. So rezerve drugod, nekaj sem jih naštel, so tudi mnoge manjše, o čemer bo tekla razprava.

To priložnost izkoriščam še za to, da izrečem opozorilo predstavnikom slovenske vlade, vsaj tistim, ki mislijo, da je možno it čez to situacijo tako, kot je to včeraj opisal gospod Tašner Vatovec, vodja poslanske skupine Levice, da je treba, on je rekel diktat… V Evropski uniji, kjer ima Slovenija pri ključnih vprašanjih glas, ki soodloča, se pravi, pravico veta, in v Natu, kjer se pomembne odločitve tudi sprejemajo s soglasjem vseh držav, težko govorimo o nekem diktatu. V vsakem primeru bo tisto, kar bo sprejeto, neka soglasna odločitev in izigravanje takšne soglasne odločitve, ali še huje, vnaprejšnja napoved izigravanja take soglasne odločitve, je nekaj, kar v tem trenutku Sloveniji zelo škodi. Že tako nismo znani po visokem ugledu, ker smo »najbolj pridni« pri zavajanju, kar se tiče izpolnjevanja zavez, še posebej na področju obrambe. In zdaj, da nekdo, ki je del vladne koalicije, ki omogoča večino tej vladni koaliciji, vnaprej napove, pred kamerami, z izjavo, ki danes v Bruslju odmeva bolj kot vse, kar je povedal predsednik vlade, da bomo mi ta dogovor izigravali – glejte, to je nekaj, kar bi zahtevalo precej resno razpravo znotraj vladajočih, ali so sploh še sposobni opravljat svojo funkcijo, ki so jo prevzeli po zadnjih volitvah.

Če potegnem črto, v Slovenski demokratski stranki smo dolgo časa opozarjali, kadar smo vodili vlade, smo se trudili, da bi bila situacija boljša. Vlado smo vodili v času gospodarske krize, ko seveda obrambni izdatki niso bili prioriteta, v času Covida prav tako.

Prva stvar, ki jo vladi za pridobivanje teh sredstev svetujemo je, da pregledajo vse razpise, ki jih imajo vsa ministrstva na mizi za raznorazne študije za preučevanje spolov, za preučevanje večje vključenosti, za opolnomočenje nevladnih organizaciji … Če se samo ta sredstva, ki gredo zdaj za, če karikiram, Metelkovo 6, preusmerijo v obrambni proračun, potem bomo dobili znaten denar za to, da se Slovenska vojska bistveno okrepi. Potem so tukaj sredstva, ki se pretirano namenjajo za razno subvencioniranje ukrepov t.i. zelenega prehoda , tukaj je absolutno velika rezerva in velikanska rezerva je tudi v racionalnejši porabi tega, kar namenjamo za funkcioniranje ožje države, če omenim samo ministrstvo gospoda Maljevca, za katerega je bilo rečeno, da ne bo terjalo nobenih novih zaposlitev, zdaj jih je pa tam že sto, večina z najvišjimi plačami, pa še večinoma delajo od doma. Tukaj so velike rezerve, ni treba varčevat pri zdravstvu, šolstvu, konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, raziskavah in razvoju.

Na vprašanje o napovedanih nakupih dvonamenske opreme je Janez Janša dejal:

Bil sem minister za obrambo, ko se je Slovenija osamosvajala in potem še v treh vladah in vem, kaj je to dvonamenskost. In ta je omejena. So seveda sredstva, ki jih lahko uporabite tako za vojaške, kot civilne namene, reccimo transportna sredstva, tukaj so nekatere kapacitete, ki jih lahko uporabite tako v vojni kot miru, recimo s področja zdravstva, medicine. Ne morete pa imeti dvonamenskega tanka, dvonamenske protiletalske raketedvonamenskih granat, dvonamenskih topov … To pa so stvari, ki največ stanejo in blef o tem, kako je možno imeti vse dvonamensko se zelo hitro razblini, ko imaš ti na mizi realne številke. Tako da, ne verjemite preveč tem blefom. Jaz mislim, da bo imela Slovenija zaradi te izjave, o tem, kako bomo skušali izigrat to našo obvezo, velike težave pri dokazovanju dvonamenskosti celo tam, kjer ta obstaja.

Na vprašanje, ali so ZDA še partner EU je predsednik SDS odgovoril:

Naša stališča so od samega začetka enaka. Ne le simpatija, tudi naša podpora je bila vedno na strani napadene države, to je Ukrajina. Smo tudi tisti, ki menimo, da je potrebno mednarodne obveznosti izpolnjevati, ko gre za nas in ko gre za druge. Iz tega vidika je vloga ZDA ne le vloga neke države, ki ima dejansko v rokah moč, da pri zaustavitvi vojne nekaj naredi, ampak je to tudi vloga države, ki je Ukrajini garantirala ozemeljsko celovitost z memorandumom iz decembra leta 1994, ki je bil podpisan v Budimpešti. Tu ne gre le za dobro voljo, gre za obvezo treh podpisnic. Na žalost je ena od teh Rusija, ki je zdaj agresorka. Poleg Rusije pa so to garancijo dale tudi ostale štiri, takrat jedrske države, Velika Britanija in Zda, kasneje pa še , sicer nekoliko bolj ohlapno, še Kitajska in Francija. Ukrajina pa se je v zameno odpovedala enemu od največjih števil jedrskih konic. Ta zaveza držav, ki so imele moč, da to realizirajo, je bila prelomljena že leta 2014, ko je Ruska federacija okupirala Krim, ni pa bila nikoli preklicana. Zdaj, ko se postavlja to vprašanje, kdo naj pošlje vojake v Ukrajino, če bo prišlo do prekinitve ognja in pogajanj – prve države, ki so dolžne poslat mirovne sile v Ukrajino so tiste, ki so Ukrajini garantirale ozemeljsko celovitost. Ni to Slovenija, ni to večina evrospkih držav, z izjemo Francije.

Spletno uredništvo