Človek je od nekdaj želel ohraniti trenutek sedanjosti in spomin preteklosti za prihodnost, da bi presegel minljivost svojega človeškega telesa in s svojo ustvarjalno močjo in umetniškim izrazom dosegel pridih večnosti.
Knjiga, ki jo vsako leto slavimo 23. aprila, ob svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic, je odraz teh človeških prizadevanj, je brezmejni, neskončni prostor domišljije, hraniteljica spomina,
nadčasni dialog med nami in prihodnjimi rodovi. Tiskana knjiga danes zaradi poplave digitalnih sporočil izgublja svojo moč,
a zgodbe in sporočila se bodo v globaliziranem medmrežju kaj hitro izgubila, v njem svoj pomen izgubljajo posebnosti maternega jezika,
izginja razlika med iskanjem kulturnega in kultiviranega umetniškega izraza kot tisočletnim klicem človeka k človečnosti (humanitas) in njegovo vsakdanjo,
celo provokativno in manipulativno družbeno govorico. Prav knjige so v naših prednikih dramile zavest ne le o vlogi slovenskega jezika, ampak naših narodnih
in pozneje državotvornih zahtevah, zato prav nič ne more nadomestiti ali zamenjati slovenske knjige, če »lubi Slovenci«, kot je dejal že Trubar, hočemo »stati inu obstati«.
Spletno uredništvo VIR: Kulturni forum SDS
