V Knjižnici Velenje je v ponedeljek, 12. januarja, v okviru Kulturnega foruma potekal večer, posvečen razmisleku o kulturi, njenem pomenu in vlogi pri oblikovanju skupnosti ter identitete.
Razprava je izhajala iz temeljnega vprašanja: ali je kultura živo izročilo, ki skupnosti omogoča razvoj in notranjo trdnost, ali pa zgolj simbolna dekoracija preteklosti brez prave vsebine. Dogodek je povezovala Uršula Menih Dokl, ki je s premišljenim vodenjem ustvarila prostor za poglobljeno in smiselno razpravo med sogovorniki.
Osrednja govornica večera je bila doc. dr. Ignacija Fridl Jarc, ki je kulturo obravnavala kot nekaj bistveno več kot zbir umetniških izdelkov ali spominskih obeležij. Izhajala je iz etimologije besede kultura, ki izvira iz latinskega colere – gojiti. Po njenem razumevanju je kultura proces, ki ohranja življenje skupnosti, ne pa nekaj zamrznjenega in muzealnega. Zato je poudarila razliko med kulturo življenja in kulturo smrti – prva ustvarja, druga izbriše.
Posebno pozornost je namenila Velenju in njegovemu zgodovinskemu spominu. Opozorila je, da se mesto pogosto dojema kot povojna stvaritev, kar utrjuje tudi dominantna simbolika v njegovem središču. Takšna podoba po njenem mnenju zakriva dejstvo, da ima Velenje globoke korenine – od srednjeveškega gradu do začetkov industrije v 19. stoletju. Mesto ni nastalo iz praznine, temveč iz neprekinjene zgodovine.
Spomnila je, da Velenje stoji na delu in življenjih rudarjev, ki so z žrtvami ustvarili skupnost. Prav zato bi bil po njenem mnenju simbol rudarja bolj pošten izraz identitete mesta kot ideološki spomeniki, ki brišejo resnične temelje njegovega obstoja.
Dotaknila se je tudi odnosa do kulturnih simbolov. Kot zgovoren primer je navedla požig stoletnega križa nad Strunjanom, ki je bil dolga desetletja del krajine in orientacije v prostoru, a dejanje ni bilo sankcionirano. Sodišče ga je celo obravnavalo kot možno umetniško gesto. To po njenem odpira nevarno vprašanje: ali v naši družbi obsodimo vandalizem le takrat, ko ne ustreza prevladujoči ideologiji?
V tem kontekstu je omenila tudi simboliko svetega Jurija in zmaja – kot univerzalno podobo boja z zlom – ter opozorila, da pogosto hodimo mimo simbolov, ne da bi se sploh vprašali, kaj pomenijo in kakšne vrednote prenašajo.
V sklepnem delu je poudarila, da kultura vključuje tudi osnovno človeško dostojanstvo: pravico do prostora, do korenin in pripadnosti – do tistega »prgišča zemlje«, ki človeku pove, kdo je. Če skupnost tega ne razume kot minimum kulturnosti, po njenem ne more preživeti. Zastavila je tudi neposredno vprašanje: ali se Slovenci sramujemo lastnih korenin?
Slovenska kultura in identiteta po njenem ne moreta temeljiti na ideoloških mitih. Ohraniti ju je mogoče le z zavestnim negovanjem in prenosom na prihodnje generacije. Velenje ima kljub vsem izzivom še vedno možnost, da znova odkrije in sprejme svojo celovito zgodovino – in z njo svojo identiteto.
Ideologije in izkoreninjenje človeka
Dr. Borut Korun je osvetlil marksizem kot ideološki projekt, katerega cilj ni bil zgolj preoblikovanje družbe, temveč človeka samega. Skliceval se je na Antonia Gramscija, ki je menil, da je za ustvarjanje »novega človeka« najprej treba posameznika odrezati od vere, družine, tradicije in zgodovinskega spomina. Ko izgubi svoje korenine, postane po tej logiki dovzeten za ideološko oblikovanje.
Ta miselnost se je po njegovih besedah nadalje razvila v okviru frankfurtske šole, ki je vpliv usmerjala predvsem v mlade intelektualce in humanistiko. Naravoslovne vede so takšnim konstruktom manj podvržene, saj temeljijo na preverljivih dejstvih. Težko je, denimo, študenta medicine prepričati, da biologija ne pozna dveh spolov – to ni vprašanje ideologije, ampak realnosti.
Korun je opozoril tudi na popačenje zgodovine, zlasti pri razumevanju Slovanov. Po njegovem slovanska ljudstva niso nastala iz neke amorfne mase, temveč so že od začetka obstajala kot različna plemena z lastnimi imeni in identitetami. Skupna oznaka »Slovani« je nastala kasneje kot poenostavitev – podobno kot beseda »drevo«, ki opisuje skupino, ne pa konkretnega hrasta ali smreke.
Izpostavil je tudi, da je bil marksizem pri Slovencih posebej uspešen zaradi zgodovinske izkušnje podložništva, ki je utrdila miselnost prilagajanja in podrejanja. Drugod po nekdanji Jugoslaviji so se narodne identitete ohranile bistveno močneje.
Njegov prispevek je bil poziv k ponovnemu premisleku o tem, kdo smo in kaj pomeni biti izkoreninjen, saj brez korenin ni ne rasti ne prihodnosti.
Mladi in nova oblika narodne zavesti
Nejc Pačnik se je osredotočil na mlade in sodobni svet digitalne razpršenosti. Opozoril je, da se mlade pogosto prikazuje kot izgubljene in odtujene od tradicije, a njegova opažanja kažejo drugačno sliko. Med mladimi je čutiti vse več zanimanja za narodno identiteto, le da se ta izraža na nove načine.
To je vidno tudi v ponovnem zanimanju za slovensko glasbo in domače zvrsti, vključno z diatonično harmoniko, ki je dolgo veljala za relikt preteklosti. Po njegovem to ne pomeni zapiranja vase, temveč iskanje opore in pripadnosti v svetu brez jasnih meja.
Njegov nastop je ponudil optimističen pogled: digitalna doba ne pomeni nujno izbrisa identitete, temveč lahko postane prostor za njeno ponovno odkrivanje.
Kultura kot doživetje
Večer je glasbeno obogatila Mia Ovčjak, evropska prvakinja na diatonični harmoniki. Njena virtuoznost in čustvena izraznost sta razpravi dodali še dimenzijo doživetja in pokazali, da kultura ni le misel, ampak tudi zvok, ritem in čutna izkušnja.
Ob zaključku se je predsednik MO SDS Velenje in mestni svetnik Simon Dobaj zahvalil vsem sodelujočim in poudaril, da je dogodek pomembno prispeval k lokalni skupnosti. Izpostavil je, da so prav takšni večeri ključni za ohranjanje in krepitev kulturne dediščine ter zavesti o tem, kdo smo.
Spletno uredništvo VIR: Kulturni forum SDS
