Gibalno ovirani so zelo razočarani, ker se za reševanje njihove nedostopnosti namenja vse manj pozornosti. Po njihovih besedah so v zadnjem letu šli vsi napori večine nevladnih organizacij pa tudi ministrstev v reševanje podnebja, za kar se porabi znatna sredstva. Prioriteta vseh ministrstev bi morala biti skrb za ljudi, zlasti za tiste najbolj ranljive. To so invalidi – še posebej gibalno in senzorno ovirani.
Poslanec Jožef Lenart je na ministra za okolje in ministra za delo naslovil pisno poslansko vprašanje v zvezi z dostopnostjo za gibalno ovirane.
Za vas spodaj objavljamo poslansko pobudo v celoti.
V zadnjem posebnem poročilu Zagovornika načela enakosti je navedba, da zagovornik ugotavlja, da javni avtobusni prevoz, kljub zakonski obvezi, za gibalno ovirane invalide ni dostopen. Medtem se je rok za prilagoditev avtobusov invalidom iztekel 11. decembra 2022. S tem se nadaljuje neenaka in diskriminatorna politika do enake dostopnosti do javnega prevoza za gibalno in senzorno ovirane. Velika težava je predvsem medkrajevni avtobusni promet. Zagovornik priporoča, da se v najkrajšem možnem času oblikuje minimalne standarde oz. merila za izvajalca koncesije, ki jih mora le ta izpolnjevati, da zadosti pogojem po 16. členu Zakona o izenačevanju možnosti invalidov(ZIMI), saj se v nasprotnem vsem na očeh dogaja deprivacija invalidov do izobraževanja, zaposlitve, dostopa do zdravstvenih storitev itd..
Prav tako iz pogovorov gibalno oviranih (npr. uporabnikov inv. vozička) zaznavam, da so zelo razočarani, ker se za reševanje njihove t.i. nedostopnosti dejansko namenja vse manj pozornosti. Po njihovih besedah so v zadnjem letu šli vsi napori večine nevladnih organizacij pa tudi ministrstev v reševanje podnebja, za kar se porabi znatna sredstva, zanje pa ni denarja. Verjamemo, da mora biti prioriteta vseh ministrstev skrb za ljudi, še posebej za tiste najbolj ranljive. To so invalidi – še posebej gibalno in senzorno ovirani.
Zadevni problemi sicer niso od danes/včeraj, saj je na nedostopnost invalidov v preteklosti opozarjal že tudi Varuh človekovih pravic RS, invalidske organizacije, mediji, sam pa sem kot poslanec o tej tematiki postavil že vrsto pobud.
Iz zadnjih poročil Varuha človekovih pravic RS sledi: »večkratno smo opozarjali na neizvajanje konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. Vlada in pristojna ministrstva se na tem področju ne odzivajo na potrebe invalidov in ne zagotavljajo potrebnih podpornih storitev v skupnosti. In sicer gibalno ovirane osebe dejansko še vedno nimajo zagotovljene dostopnosti do infrastrukture in javnih institucij. Odziva pa ni bilo.«.
Po posvetovanju z invalidi opozarjam na to, da imajo gibalno ovirane osebe pri vsakdanjem življenju in delu velike težave, in sicer nekatere javne ustanove še vedno nimajo dostopa urejenega z rampo, v veliko primerih pa je ta tudi prestrma. Strma rampa je dejansko za nekoga na vozičku, ki nima zelo močnih rok, enako kot, da je ne bi bilo.
Zato sprašuje:
1. Kakšne ukrepe ste v zadnjem letu sprejeli v smeri prilagoditve avtobusnega prometa invalidom ter zato, da se spoštuje ZIMI?
2. Koliko je bilo zgrajenih ramp za dostop z invalidskim vozičkom pred javnimi ustanovami (ZD, Sodišča, UE, drugo)?
3. V zvezi s tem vas, spoštovani minister, sprašujem, katere aktivnosti izvajate in katere načrtujete na področju izboljšanja dostopnosti do javne infrastrukture in do javnih institucij za gibalno ovirane ter katere aktivnosti izvajate in katere načrtujete za izboljšanje vključenosti gibalno oviranih oseb ter drugih invalidov v delo in v družbo?
Gibalno ovirane osebe v nekaterih nedavno zgrajenih domovih za ostarele nimajo urejenih konzol t.i. držalnikov, da bi se starejši uporabniki in invalidi (npr. uporabniki bergel) lahko čim dlje samostojno gibali v institucionalnem varstvu.
Osebe na invalidskem vozičku se v restavracijah tudi ne morejo namestiti k mizi, saj je le ta običajno prenizka in se invalidski voziček zatakne.
Zato ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sprašuje:
1. Kje je vaša skrb za invalide in za njihove enake možnosti?
2. Kateri so trenutni projekti zanje, ter kdaj bo vsak gibalno oviran invalid ali ostareli z zmanjšanimi gibalnimi sposobnostmi imel svojo primerno oskrbo?
3. Kakšne so načrtovane aktivnosti na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki bodo prispevale k odpravi teh neenakosti in diskriminacije gibalno oviranih?
4. Zakaj morajo nekateri delovni invalidi preživeti s skromnimi 400-500 evri invalidske pokojnine, medtem pa so na denarni socialni pomoči nekatere za delo sposobne osebe, ki prejemajo 465,34 evrov? Ali se vam zdi to pravično in/ali po načelih enakosti?
Spletno uredništvo
