Kulturna revolucija je v vsaki družbi izjemno nevarna, saj lahko vodi do enoumja, omejevanja svobode izražanja ter kršenja temeljnih človekovih pravic. Še posebej pa je kritično, ko se takšne prakse izvajajo s strani politične levice, ki bi morala biti zagovornik svobode in pluralizma.
Najnovejši primer takšnega pritiska je odpoved pogodbe o zaposlitvi Jožetu Dežmanu, nekdanjemu direktorju Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Dežman, ki je bil po ustanovitvi muzeja prezaposlen v omenjeni muzej, je bil pozneje odpuščen zaradi odredbe o ne prihajanju na delo. Zdaj mu je bila po posebni kurirki vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
Takšno ravnanje je nedopustno, saj je Dežman že vrsto let pomemben glas pri opozarjanju na zgodovinske resnice, ki jih nekateri želijo zamolčati ali prikriti. Poleg tega je bil Dežman večkrat tarča napadov in groženj s strani skrajnežev. Vendar pa so te obtožbe popolnoma neutemeljene, saj Dežman zgolj zagovarja objektivno obravnavo zgodovinskih dejstev.
Pri tem pa je potrebno opozoriti tudi na dejstvo, da je Jože Dežman le eden izmed mnogih kulturnikov in intelektualcev v Sloveniji, ki se soočajo s podobnimi težavami. Mnogi so že izgubili službe ali pa so bili izločeni iz kulturnega življenja zaradi svojih prepričanj ali politične usmeritve. To kaže na nevzdržen položaj, v katerem se nahaja slovenska kulturna scena, saj je pluralizem in svoboda izražanja postala ogrožena.
Kulturni delavci bi morali biti svobodni izražati svoja mnenja in ideje, brez strahu pred pritiski ali izločanjem iz kulturnega življenja. To je osnovno načelo vsake demokratične družbe, saj lahko le tako zagotovimo pluralizem in raznolikost ter ohranimo kritično razmišljanje in svobodo izražanja.
Kulturna revolucija, ki jo izvaja levica, je torej nedopustna in nevarna. Namesto da bi spodbujala svobodo izražanja in pluralizem, se levičarski akterji poslužujejo pritiska in diskreditacij tistih, ki se ne strinjajo z njihovimi idejami. To je popolnoma nesprejemljivo in ne bi smelo imeti prostora v sodobni demokratični družbi.
Ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in odpustitev Jožeta Dežmana sta očiten primer kulturne revolucije in napada na svobodo izražanja ter na zgodovinski spomin slovenskega naroda. Namesto da bi se spomin na osamosvojitev ohranjal in ojačeval, ga levičarski politični establishment sistematično izničuje in zanika.
Levica bi se morala odreči kulturni revoluciji in se namesto tega posvetiti spodbujanju pluralizma in svobode izražanja, ki sta ključni za ohranjanje demokracije in družbene stabilnosti. Le tako lahko ohranimo kulturno dediščino in spomin na pomembne dogodke v zgodovini Slovenije ter zagotovimo, da se zgodovinske resnice ne bodo prikrojevale po željah določenih političnih strank.
Spletno uredništvo