Ob poskusu atentata na nekdanjega ameriškega predsednika se je v javnosti ponovno odprla razprava o posledicah razpihovanja sovraštva – to pa je precej ironično, da “sovražno retoriko” najbolj obsojajo prav tisti, ki jo tudi širijo.
Naša Urška Klakočar Zupančič danes pridiga o “vplivu besed” – pa je prav ona tista, ki je doslej neštetokrat dokazala, da besed ne izbira – ne glede na posledice.
Aktualna predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič je za državno televizijo RTV komentirala poskus atentata na Donalda Trumpa – na njem je pridigala o posledicah “sovražne retorike” in o tem, da bi se morali politiki zavedati “vpliva besed na ljudi”. Kar je precej nenavadno, ker je sama del problema.
Slovenski javnosti je postala znana zaradi svojega neprimernega vedenja in se je v spomin javnosti zapisala med drugim s svojimi izjavami, ki so daleč od “spoštljive komunikacije”.
Javnost je Urško Klakočar Zupančič spoznala kot sodnico, ki že v času sodniške funkcije ni izbirala besed – svojo ostro retoriko pa je obdržala tudi v prihodnje. Že v tistem času, ko je še sedela v sodniških vrstah, je veljala za eno od najglasnejših kritikov Janševe oblasti.
Klakočarjeva je ob kritikah, kljub temu da so tedaj mnogi opozarjali, da te krnijo videz nepristranskosti in neodvisnosti sodne veje oblasti, zatrjevala, da je velika zagovornica svobode govora.
Njena retorika jasno deluje na principu učinka iluzorne resnice – večkrat, ko ljudje nekaj slišijo, verjetneje je, da bodo temu tudi verjeli. Prav ta učinek je tudi razlog, zakaj oglaševanje deluje in zakaj je propaganda eno od najmočnejših orodij za nadzor nad načinom razmišljanja ljudi.
Nekoč se je v DZ sprehodila do poslanke SDS Anje Bah Žibert in se z njo celo zapletla v polemiko.
Vse to je le dokaz, da se leva opcija vedno predstavlja kot strpna, v resnici pa je ravno obratno – ker njeni najbolj goreči pripadniki poosebljajo nestrpnost. Strpni so le do sebe in isto mislečih.
Spletno uredništvo
