V medijih je te dni toliko nasprotujočih novic, da se povprečnemu bralcu podatki kar zameglijo.
Gorenje ne podaljša začasnih pogodb – in mediji že na veliko pišejo o odpuščanjih, čeprav to niso odpuščanja in se to v resnici dogaja že vseskozi – najamejo, ko potrebujejo za določen čas.
Selitev proizvodnje v Valjevo – v medijih lahko preberemo, da bodo odpuščanja zaradi selitve proizvodnje – ob tem pa nekateri zamolčijo podatek, da se dela nova tovarna televizorjev.
Danes spet izbruh – zaradi premalo naročil, bodo proizvodnjo zmanjšali – in takoj so spet omenjena odpuščanja.
Povsem logično je namreč, da če so se naročila zmanjšala, se je zmanjšala tudi potreba po delu. Tako pač je v tržnem gospodarstvu.
Ker vemo, da delavci še vedno prejemajo plače; da so trenutno še vsi zaposleni in da njihovo delo ni bilo deležno bistvenih sprememb, se seveda vprašamo – komu je v interesu, da straši delavce?
In to ravno v času, ko Gorenje išče pot na trge in se trudi obdržati delovna mesta.
In kot naročeno se oglasi še določen sindikat z izjavo: “Ne bomo delali za Kitajske plače!”
Seveda pa mediji ne pišejo veliko o tem, kaj si o tem mislijo gospodarstveniki.
Med ljudmi se šušlja, da je bilo Gorenje pred prevzemom Kitajcev že pod dnom. Da so dihali na škrge. Da so se zadolževali, ker ni bilo za plače. Da dobavitelji menda ne bi več sodelovali in podobne nepreverjene čenče.
Se kdo čudi, če je sedaj potrebno narediti red?
To fazo poslovanja in zaposlitve bi morali opraviti že veliko, veliko prej – preden so se določeni krediti izgubili kdo ve kje; preden so se pomoči države izgubile kdo ve kje.
V resnici je najbrž vsa panika v medijih zato, ker bodo morda ukinjeni določeni vodilni položaji v tovarni, ki teh položajev niti ne potrebuje in še manj jih je dolžna plačevati.
Napisal: M. Lisjak
