Interpelacija vlade Roberta Goloba

Na pobudo pslanske skupine Slovenske demokratske stranke so poslanci v Državnem zbou opravili razpravo o delu in odgovornosti Vlade Roberta Goloba. Zakaj je ta razprava nujna, je v uvodu seje predstavil predsednik SDS Janez Janša.

Za vas spodaj objavljamo uvodni nagovor v celoti:

Spoštovani visoki zbor, predstavniki Vlade!

Po težkih zgodovinskih izkušnjah v drugih državnih skupnostih, kjer smo bili manjšina, po hudih izkušnjah dveh svetovnih vojn, po tragičnih izkušnjah bratomorne revolucije, po tesnobnih izkušnjah izgube človekovih pravic v totalitarnem sistemu smo se v svoji avtonomni državi Slovenci združili v veri, da bomo ohranjali humano civilizacijo svobode, blaginje in solidarnosti vseh prebivalcev. V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja točno določen čas, ki je omogočil, da je nek narod postal suveren gospodar, sam svoj gospodar na svoji zemlji. Zdaj takšen čas običajno povsod po svetu veže nase pozitiven odnos večine državljanov oziroma pripadnikov naroda, takšen čas predstavlja vrednostno središče naroda. Za nas, Slovence in državljane Republike Slovenije, je to čas osamosvajanja. V zgodovini slovenske nacije obstaja trdno časovno vezivo dejanj in procesov, ki so vodili v oblikovanje samostojne državne skupnosti. V jedru tega veziva je trajno temeljno soglasje o vrednotnem sistemu, ki združuje prebivalce Slovenije.

Politična enotnost pri zgodovinskih odločitvah je kvaliteta, ki je izraz zrelosti vsakega naroda in ki zagotavlja njegov obstoj in njegovo trajnost. Ali kot je pred desetletji zapisal dr. Peter Jambrek: »Karantanija, knez Kocelj, kmečki punti, tabori, Maister, upor proti okupatorju in upor proti totalitarnemu komunizmu so slovenskemu narodu oblikovali njegovo samobitnost, po svojih učinkih pa se nobeden ni iztekel tisti za narod usodni in dokončni zgodovinski proces, ki ga predstavlja gradnja moderne nacije. Obljubo svobode naroda v okviru lastne države je izpolnilo šele duhovno in politično gibanje, ki je v 4 letih med 1987 in 1991 izvedlo program nacionalne osamosvojitve od ideje do njene ustavne in državne veljave v domačem in mednarodnem pravu. In kar že katerakoli slovenska vlada počne, to počne, če se tega zaveda ali ne, če hoče ali noče, v trajni odvisnosti od vrednostnega središča slovenske politike, katerega sedež je v območju Svetega.« V tem času, o katerem govori dr. Jambrek, politika sicer ni bila enotna, a narod je bil in to je bilo ključno. Del politike, ki je bil takrat proti, je tudi kasneje skušal to obdobje zmanjševati, pomanjševati in tudi danes še vedno poskuša zbijati samozavest Slovencev, namesto tega svetega časa, ki nas je združil, pa poveličuje čas, ki nas je razdvojil. Ampak, kot pravi teorija moderne nacije, kadarkoli upravljavci države zaidejo stran od vrednot, na podlagi katerih je država nastala, družba zaide v krizo in ta kriza slej ko prej stvari poravna.

Slovenija je danes globoko v tej krizi, v krizi vrednot, ki je najnevarnejša in ki generira tudi mnoge druge. Zdaj, ko je Vlada, ki sedi za mano, prisegala v juniju lanskega leta, je obljubila vse mogoče. Ko pogledamo, kaj od teh obljub je bilo izpolnjenih, vidimo, da se je najprej lotila nekaterih zadev, ki same po sebi niso razumljive, dokler jih ne postavimo v kontekst tega, kar sem povedal na začetku. Ko je, na primer, marca leta 2020, dan po tem, ko je bila razglašena epidemija v Sloveniji, prisegla naša takratna vlada, smo se še isti dan lotili priprave prvega protikoronskega paketa za to, da se olajša delovanje gospodarstva in ljudi v kriznem času in temu prvemu paketu je sledilo še 9 ostalih z istim namenom. Ko je prisegla vlada dr. Roberta Goloba, se je najprej lotila ukinjanja Urada za demografijo, Muzeja slovenske osamosvojitve in sprejemanje zakona, ki ga je pripravila tako imenovana levičarska civilna družba, s katerim se je odpravljal vrsto protibirokratskih ukrepov iz našega mandata. Vse to je pravzaprav popolnoma nerazumljivo, če tega ne znamo postaviti v kontekst tega, kar je bilo rečeno na samem začetku. Padale so, sicer ob tem, ko se je ukinjalo državotvorne institucije, velike besede o reformah. Praktično ni bilo dneva, da vlada dr. Goloba ne bi najavila kakšno reformo. Mislim, da jih je bilo, če smo prav šteli, 8 ali 9.

Zdaj, po skoraj enem letu ugotavljamo, da je od vseh teh reform na mizi ostala zgolj reforma časovnic, pač iz dneva v dan se prelagajo roki in datumi v katerih naj bi bile te visoko leteče reforme, vsaj začete; od zdravstvene reforme doslej, zdaj, ki je bila najpogosteje omenjena, smo seveda takoj dočakali ukinitev urada za referenčne cene, ki je omogočal, da se cene nabav v zdravstvu primerjajo in da se na podlagi tega pač prepreči korupcija in zagotovi racionalizacija. Urad je bil takoj ukinjen, tako kot pač še nekateri drugi. Tukaj je bila Vlada, bom rekel, izjemno učinkovita. No, zdaj smo tudi dočakali predlog zakona, ki v bistvu podržavlja prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Ne ukinja ga, ampak ga podržavlja. Obljubljeno je bilo, da se bo ukinilo, vendar se ne ukinja, ampak se je podržavlja. Tisto, kar je bilo prej pač na nek način prostovoljno je zdaj obvezno. To je vse, kar imamo zaenkrat na mizi od zdravstvenih reform, ob tem, da se srečujemo z veliko krizo v določenem delu primarnega zdravstva, še posebej v Ljubljani, ki je najbogatejša občina v Sloveniji. Denarja dovolj, mislim, da je na 130 % evropskega povprečja in ravno tu prihaja do krize. Se pravi, najbrž razlog ni zgolj denar.  Slišali smo na začetku mandata tudi visokoleteče besede o tem, kako se bo življenje ljudi, v narekovaju, svobodi izboljšalo in kako se bodo zagotovili enaki pogoji za življenje in razvoj po celi državi. Namesto tega smo dočakali, bom rekel, klasične centralistične popadke v okviru večine levih vlad, centralizacijo, celo predlog za ukinjanje upravnih enot oziroma njihovo združevanje, ukinjanje izpostav Fursa, poštnih izpostav, ukinjanje projektov, ki so predvsem s pomočjo sredstev iz evropskih fondov dejansko omogočili hitrejši razvoj celotne države. Skratka nek proces, ki je šel v pravo nasprotje od decentralizacije.

Bilo je slišati veliko visokoletečih besed o povečanju investicij, o večji učinkovitosti, o boljšem črpanju evropskih sredstev. Rezultat, Slovenija je iz, bom rekel, ospredja po uspešnosti investiranja evropskih sredstev padla na začelje. Brišejo se iz razvojnih programov tako imenovani trdi projekti. To so projekti, ki dejansko zagotavljajo ljudem boljšo kvaliteto življenja in namesto tega se sili v vse pore investiranja evropskih sredstev, tako imenovane mehke projekte, beri predvsem financiranje nevladnih organizacij, za katere nihče v tej državi ne ve kaj dobrega so v zadnjih desetletjih za državo ali pa za ljudi naredile. Zdaj, če me hoče kdo postaviti na laž, prosim kogarkoli iz Vlade ali iz poslanskih vrst koalicije, da mi našteje pet projektov, ki so jih te levičarske nevladne organizacije naredile v dobro ljudi v zadnjih desetih letih. Samo pet takšnih, ki ste si jih zapomnili ob tem, ko so dobile na desetine milijonov davkoplačevalskega denarja. In to vprašanje bom ponavljal do konca te razprave. Pet projektov nacionalnega pomena za desetine ali pa za stotine milijonov davkoplačevalskega denarja preko kanalov, ki so se v času te Vlade, bom rekel, izdatno okrepili.

Iz številnih slovenskih občin poročajo o tem, da se ukinjajo investicije, ki so že odobrene. Investicije za izboljšanje kvalitete življenja ljudi po slovenskih občinah se ukinjajo, hkrati ob primežu inflacije okrog 10 %, dvig povprečnine, ki je bil bistveno manjši, seveda, zajeda obvezno dejavnost ali pa obvezno financiranje s strani lokalne samouprave, kar dodatno zajeda investicijska sredstva in številni projekti, ki so si jih ljudje obetali širom po Sloveniji, se zaustavljajo. Vlade to ne zanima.

Saj v tem zadnjem letu smo bili tudi priča vrsti predlogov in tudi ukrepov, tudi že sprejetih uredb za zatiranje slovenskega kmeta. Zadnji tak poskus je ta, bom rekel, famozni Zakon o zaščiti živali, ki je aktualen v zadnjih dneh, kjer se spet vzpostavlja neka, bom rekel, socialistična aktivistična milica za nadzor kulakov. Nekaj takega je obstajalo v desetletjih po drugi svetovni vojni, ko se je slovenskega kmeta preko, bom rekel, aktivistov nadzorovalo ali ne skriva kje kakšno hrano ali pa kakšno glavo živine pred obvezno oddajo. In zdaj je nekdo pač v zagledanosti v te svetle vzore slovenske, bom rekel, levičarske tradicije, pogruntal nekaj podobnega. Nekdo s 40 urnim tečajem bo zdaj nadzoroval nekaj, kar je stvar stroke. Ni čudno, da slovenski kmet zdaj ponovno dviga glavo.

Vlada je na začetku mandata najavljala lažje življenje, se pravi, lažji dostop do kvalitetnejših javnih storitev. Veliko tega je bilo obljubljeno, zapakirano v, bom rekel, v različne ideje. Eden od prvih vladnih ukrepov je šel ravno v nasprotno smer, se pravi, ukinili so številne postopke, ki so bili deloma ali pa ukrepe, ki so bili deloma del protikoronskih paketov, deloma del drugih rešitev sprejetih v kriznih časih epidemije zato, da se skrajšajo postopki, da se zmanjša rdeča preproga, čakalne vrste pri urejanju zadev in vse to je bilo s tistim famoznim zakonom, ki ga je, kot je rekel predsednik Vlade, seveda pripravila civilna družba, pravno gledano je šlo za, bom rekel, neko skrpucalo zakonsko, kjer se je brez tega, da bi se pa čakalo ali neka stvar deluje ali ne, analiziralo in tako naprej, brisalo vse, kar se je pač dalo brisati in se je nazaj uvedla vrsta birokratskih ovir, ki so bile v prejšnjem mandatu odpravljene. In o tem seveda danes poslušamo vrsto opravičevanj, pravzaprav ne mine mesec, zdaj že ne mine teden, da aktualna slovenska Vlada ne bi zašla v polje paradoksov. Na primer, eden prvih ukrepov je bila legitimacija nasilnih izgrednikov in organizatorjev protestov brez dovoljenj. Njihovi sprejemi v vladnih in ministrskih sobanah in brisanje kazni. Hkrati, ko se je to počelo, se je na vladni strani izkazala velika nesposobnost dialoga s protestniki na prijavljenih zborovanjih ob neprimerno večji udeležbi brez nasilja. Nasilnikom se brišejo kazni ljudem, ki so ogrožali javni red in mir, varnost tujih delegacij ob vrhu Evropska unija, Zahodni Balkan v Sloveniji, napadali novinarske hiše, razbijali njihova okna, recimo na Gosposvetski, napadali, fizično poškodovali novinarje, snemalce, fotoreporterje, napadali policijo, uporabljali vse vrste nasilja, njim se briše kazni, sprejema se jih v vladnih prostorih, se jim zahvaljuje za mandat, hkrati pa se ne želi vzpostaviti dialoga s tistimi deli slovenske družbe, ki upravičeno protestirajo zaradi takšnih ali drugačnih ravnanj ali objektivnega položaja na prijavljenih zborovanjih, ob upoštevanju vseh zakonskih okvirov za takšen način izražanja mnenj in ob neprimerno večji udeležbi, in to s strani Vlade, ki je zagotavljala, da bo za razliko od prejšnje, zdaj vlada vseh.

Potem naslednji paradoks zadeva visoke besede o pravni državi. Zdaj prvi tak pljunek v obraz teh obljub, kako bo zdaj vladala naenkrat po času fašizma in diktature pravna država, o svobodi vladavina  prava, kjer bomo vsi pred zakonom enaki. Prva stvar, ki se je zgodila po prevzemu mandata vlade dr. Roberta Goloba je bilo nadaljevanje gradnje kanala C0 s strani ljubljanskega župana, gospoda Jankovića, nekdanjega predsednika stranke, ker je bil dr. Golob podpredsednik in ga je imenoval kraljica na šahovnici. Potem, ko je bil ta projekt zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev za gradnjo, zaradi nepredložene presoje vplivov na okolje zaustavljen se je enostavno potem, ko je nastopila ta Vlada, brez tega, da bi se karkoli tukaj spremenilo, da bi prišlo kakršnokoli dovoljenje nadaljeval, ob tem, da se je fizično maltretiralo lastnike zemljišč, ki so proti temu protestirali in da poslušamo še praktično danes izjave ljubljanskega župana, ki pravi, da tega projekta pač ni možno zaustaviti. Ni važno kaj piše v Ustavi, ni važno kaj piše v zakonu, tega projekta pač pravi, ni možno zaustaviti, ne glede na to, na manjkajočo zakonsko podlago, ne glede na dejansko strateško ogrožanje pitne vode za 300 tisoč prebivalcev te države in Vlada to ščiti ob tem, ko je zagotavljala, da bomo pred zakonom vsi enaki, da bodo vsi župani enaki, vse občine enake. Predstavljajte si, da nek neko kanalizacijo čez vodonosnik recimo gradi župan Mirne Peči, koliko časa bi trajalo, preden bi pridrvele te vse inšpekcijske službe preden bi se oglasil predsednik Vlade in odločno protestiral proti tej samovolji, zdaj paradoks, ki se pravzaprav dnevno odvija pred našimi očmi.

Potem že pred nastopom mandata te Vlade se je slišalo ogromno očitkov v prejšnji vladi o kadrovskih čistkah. Zdaj za, bom rekel, vrh nekega greha glede čistk je bilo predstavljeno dejstvo, da gospodu Robertu Golobu ni bil podeljen nov mandat na čelu državnega podjetja, ni bil zamenjan med mandatom, ampak nov mandat mu nadzorniki niso podelili- to je bilo razglašeno za, kot je sam dejal, to ni desničarska politika, to je fašizem. No, pa je nastopil nov mandat, kjer gospod Robert Golob vodi Vlado, tako je bil predložen Zakon o RTV, kjer se članom programskega sveta sredi mandata ukinja mandat. Mislim, če bi jaz uporabil njegov besednjak, bi rekel, to ni levičarska politika, to je fašizem, celo na Ustavnem sodišču so nekako prišli blizu tega, da je to pač kršenje Ustave. Pa to še ni vse. Zdaj je v proceduri Zakon o zavodih, ki omogoča sistemsko, da se v vseh državnih zavodih, javnih zavodih mandat enostavno prekine sredi poteka, ne glede na razloge. To je sicer velik upor povsod, ampak ne živimo sredi paradoksa, ko je bilo nekaj najavljeno in nekaj kritizirano dela se pa popolnoma drug. Naslednji tak paradoks so očitki prejšnji vladi, kako je pritiskala na pravosodje. Mimogrede, kanal C0 je financiran tudi z evropskimi sredstvi. Kaj slovenski delegirani tožilci evropskega tožilstva delajo na tem primeru, ker so tako neodvisni, tako sposobni, takšna bitka je bila, da se jih imenuje, ste kaj naredili? No, ampak to ni glavno, glavni del tega paradoksa so pač visoko leteče besede, kako se je prejšnja Vlada vtikala v, bom rekel, neodvisno pravosodje in zdaj pa ravno, bom rekel, sredi teh dni spremljamo stampedo pritiskov na Ustavno sodišče, stampedo brutalnih pritiskov celo na Ustavno sodišče praktično celi slovenski javnosti na očeh. Potem pa še ministrica za pravosodje v državi, ki ima še enkrat več poklicnih sodnikov na glavo prebivalca, kot je evropsko povprečje, govori o tem, da je v tem resorju kadrovska kriza, mogoče je kakšna druga, kadrovska zagotovo ne.

Poslušali smo visoko leteče besede o boju proti korupciji in kriminal. In kaj smo doživeli? Doživeli smo že takoj na začetku ukinitev Urada za referenčne cene. Na čelo Nacionalnega preiskovalnega urada je bil postavljen Darko Muženič, človek, ki je vodil pristojni urad v Uradu za preprečevanje denarja, pranja denarja v času, ko se je opralo skoraj 2 milijardi dolarjev v največji državni banki in je on to dejansko s svojo neaktivnostjo, pa tudi s spregledom onemogočal in to je bilo ugotovljeno tudi z njegovim zaslišanjem in priznanjem na parlamentarni komisiji za nadzor tajnih služb. Za nagrado je ta človek direktor ključne kriminalistične institucije, ki bi moralo preiskovati ravno takšna kazniva dejanja. Dejansko je to, bom rekel, pravi boj proti korupciji in kriminalu. No, in potem po teh visokoletečih besedah na začetku smo doživeli celo to, da je bila zamenjana ministrica za notranje zadeve, ki jo je Vlada sama postavila, predsednik Vlade sam izbral, vključno z direktorjem policije, zaradi tega, ker nista bila dovolj brutalna pri čistkah v policiji, ker tudi očitno na vse druge dele, bom rekel, tega organa niso bili postavljeni ljudje kot Darko Muženič in sta oba letela. Popolni paradoks.

Zdaj, eden od velikih paradoksov zadnjega leta je tudi, bom rekel, sesuvanje tega vodnega populizma. Prejšnja opozicija, ki je zdaj koalicija, je zganjala velikanski cirkus ob tako imenovanem Zakonu o vodah. Referendum, velika udeležba, vse živo, zapis vode v Ustavo, pravica do vode Ustava in zdaj popoln molk in ščitenje enega najbolj škodljivih projektov za čisto pitno vodo v zgodovini te države kanala C0, zaščita. Vse je v redu, je nekaj dni nazaj dejal za tisto govornico predsednik Vlade in je vedel, da ne govori resnice, ker je njegovo ministrstvo je reklo, da ne obstaja presoja vplivov na okolje, ki je pač akt, ki je potreben za to, da bi bila izdana vsa gradbena dovoljenja in da bi bilo vse zakonito. Torej, vodni populizem je velik del tega paradoksa. In vsi tisti, ki so delali veliko paniko ob zakonu, ki je v bistvu vodo ščitil, ne pa je ogrožal, zdaj molčijo kot riba, Glas ljudstva, 8. marec, vse, kar se je takrat nalepilo na vodni populizem.  Spremljamo seveda tudi paradoks jamranja, kako so postopki zapleteni pri izgradnji infrastrukture, recimo tretje razvojne osi, hkrati je pa ta ista vlada, ki zdaj jamra, s tistim pravnim skrpucalom odpravlja vrsto ukrepov, ki so odpravljali birokratske ovire. Poglejte katere postopke ste vse podaljšali, odpravite jih, pa bodo šli projekti naprej.  Zdaj en tak največji, eden največjih paradoksov pa je obljuba davčne reforme. Eden od prvih ukrepov te vladne koalicije je bil poseg v Zakon o dohodnini in znižanje splošne davčne olajšave, ki je omogočala na podlagi zakona, ki je bil sprejet v našem mandatu, da bi se vse neto plače v parih letih dvigale in da bi na koncu vsak zaposlen v Sloveniji na koncu leta dobil še eno mesečno neto plačo več. Takoj se je poseglo v ta zakon in se je obljubilo davčno reformo. Najavljalo se je vse živo, obdavčenje regresov in tako dalje. Finančni minister je rekel, da je treba napolniti proračun, potem pa zdaj pride predsednik Vlade in pravi, da cilj davčne reforme ni, da se napolni proračun, da ne bo izvedena tako kot je bilo obljubljeno. Imamo tukaj en nasvet – enostavno popravite   tisti zakon, s katerim ste našo mini davčno reformo oklestili, pa bodo ljudje več dobili neto. Zelo enostavno je to narediti, saj na koncu bomo prišli na to. Torej, teh paradoksov je še veliko, o nekaterih v nadaljevanju. Hkrati moram reči, da Vladi ne zanikamo dobronamernosti pri nekaterih ukrepih, ki smo jih tudi podprli, recimo pri blaženju energetske draginje. Z veseljem bi jih še več, še posebej takšne, ki ne bi bili selektivni, ki naj bi po eni strani dajali stotine milijonov energetskim podjetjem, samo izbranim, drugje pa bili zelo škrti pri pomoči podjetjem, ki so energetsko intenzivna in zdaj zapirajo vrata in odpuščajo delavce. Tukaj od Vlade pričakujemo še več.

Z veseljem pomagamo Vladi pri nekaterih drugih projektih, ki so recimo tako imenovani nacionalni, kot je kandidatura za vodenje Varnostnega sveta, čeprav se tukaj malo čudimo, ker pač to, prvič, ni tak projekt, kot je bila osamosvojitev in bi moralo vse goreti za to in bi morali lobirati povsod, od predsedniških palač do živalskih vrtov. Zdaj, če ne bomo tukaj boljši od Belorusije, naša konkurenca je Belorusija, država, ki je tesna zaveznica Rusije in ki je na zadnjem glasovanju skupaj z njo dobila v skupščini OZN pet glasov podpore. Zdaj, če ne bomo v tem boju brez, bom rekel, obiskovanja vseh živih eksotičnih otokov zbrali več kot sto glasov, potem se je res treba vprašati, kam Slovenijo da svet uvršča. In ne vem, zakaj je tukaj taka panika. Res bi bila sramota, da bi tukaj izgubili. Je pa seveda vseeno treba vedeti, da pač je to pomembna funkcija. Ni pa to nekaj, kar bi odločalo o naši biti ali ne biti in o naši usodi.

Zdaj, kar se tiče očitkov, ki smo jih slišali od kar je bila interpelacija vložena. Treba povedati, da v času našega mandata, polovičnega mandata v dveh letih ste vložili deset interpelacij z glasovanjem za zamenjavo ministrov. Mi tukaj še zdaleč nismo tega dosegli. Tudi treba reči, da se ne izgovarjati na to, da je Gibanje svobode neka nova sila. Tukaj vidimo ljudi, ki so prej v okviru propadlih levih strank sedeli že v prejšnjih mandatih, da ne govorim o predsedniku tega gibanja. Se pravi, gre za že videno v novi preobleki. In so te primerjave pač na mestu.  Torej, te interpelacije mi nismo vložili kot konstruktivno nezaupnico. Torej, danes ne bo glasovanja o tem, ali Vlada ta mandat kljub vsem tem paradoksom zaključuje ali ne. To priložnost vam ponujamo zato, da se mogoče malo bolj realno koalicija in Vlada pogleda v ogledalo, da vidi kje je v tem polju paradoksov in dejansko začne delati v skladu z obljubami, ki so bile dane na začetku mandata.

Spletno uredništvo