Žena pokliče moža v službo: “Dragi, lahko spotoma kupiš 30 kilogramov govedine in 30 kilogramov čebule. Potem pojdi še v zadrugo in kupi največji kotel, kar jih imajo.”
Mož: “Najbrž nisem slišal prav – koliko mesa si rekla? Tri kilograme? Kaj ti bodo tri kile govedine? Za juho jo potrebujeva samo pol kile?”
Žena: “Res si slišal narobe! Rekla sem 30 kilogramov govedine.”
Moža zadene skoraj kap: “30 kil!?”
Žena, kot da to ni nič takšnega: “Seveda! Letos bova za 1. maj tudi midva kuhala golaž, zato pa potrebujeva tudi kotel.”
Mož: “Tristo kosmatih! Kdo bo pa pojedel ves ta golaž? Saj ga bo še za celo vas preveč.”
Žena: “Ah, ne skrbi. Iz zamrzovalne omare bom zmetala zelenjavo in naredila zalogo golaža za dve leti.”
Mož: “Ne razumem te tvoje logike – povsem uporabno zelenjavo boš vrgla stran, zato da boš lahko pospravila golaž?”
Žena: “Natanko tako je! Kaj pa naj s 50 litri golaža naredim drugega?”
Mož jezno: “Kdo te pa sili, da skuhaš takšno količino? In če samo pomislim, da letos tudi otrok in vnukov ne bo, res ne najdem razlage kaj se ti plete po glavi?”
Žena: “Vidiš, da ne razumeš! Vsi bodo kuhali golaž za 1. maj, zato ga morava tudi midva.”
Mož: “Pa kaj te je obsedel ta prvomajski golaž!”
Žena: “To je vendar naša tradicija.”
Mož: “Kakšna tradicija neki – za te praznike smo vedno pri bratu sadili krompir in fižol.”
Žena: “No, dobro, imaš prav. Ampak letos bova pa kuhala golaž!”
Mož odločno: “Ne, pa ne bova! Tako kot vsako leto si bova na žaru spekla piščanca.”
Žena: “Če ne boš prinesel mesa, čebule in kotla, bom šla za nekaj dni k sestri. Ne morem ostati doma, ker se mi bodo vsi sosedje posmehovali.”
Mož: “Nobeden od najinih sosedov še nikoli ni za Praznik dela kuhal golaža, saj so vedno na njivah. Zakaj bi te potem zasmehovali?”
Žena: “Letos bo vsekakor drugače. Sosed je malo prej peljal na traktorju povsem nov, bleščeč kotel.”
Mož med smehom: “Seveda! Stara alfa mu je pregorela, zdaj pa ne more hraniti malih pujskov. Golaž, pa ja da…hahahaha,” in prekine zvezo.
