Današnji pogovor pred blagajno v trgovini.
“Si videla, trgovci so pohiteli, vse se že blešči v novoletnih okraskih?”
“Eh, meni to ni všeč. Božič bi morali praznovati tako kot nekoč.”
Oglasi se tretji: “Ko ti pa brani! Praznuj ga, kako ti se svidža.”
Nastala je mučna tišina. Potem reče starejša gospa: “Še praznike so nam vzeli. Miklavža otroci skorajda ne poznajo več. Pa tako smo se veselili fig, jabolk in rožičev.” Nekateri jo prav sočutno pogledajo, češ, o ti uboga norica.
Pa ta gospa ni bila nora, le hrepenela je po časih, ki so bili nekdaj družinski prazniki v Sloveniji. Spletanje adventnega venčka. Prihod Sv. Miklavža. Rojstvo Jezusa.
Danes je november že tako zasičen s potrošniško mrzlico, da je povsem spremenil dojemanje in miselnost naroda. Škoda. Lahko bi se potrudili in ohranili tradicije, ki so živele že stoletja.
Malo lažje je na obrobjih mest in po vaseh. Tam se tudi priseljenci hitreje navadijo naših običajev. Mesta pa so povsem odtujena. Tako od narave, kot od navad staroselcev. Drvimo, se prerivamo, preštevamo. Le ustavite se ne znamo in tako kot nekoč oditi v gozd po mah in po smrečico. In ja, to je zdaj PREPOVEDANO…
…hvala Bogu, da vsaj še pišemo lahko o tem.
