Ustavno sodišče je odločalo o tem, ali je vlada, ki je v času karantene omejila gibanje
med občinami, ravnala prav in v skladu z našo zakonodajo.
Odločilo je, da je vlada ravnala pravilno. V razsodbi so takole zapisali:
“Vlada je z uvedbo omejitve gibanja zasledovala ustavno dopusten cilj.”
Ustavno sodišče pojasnjuje, da je vlada ravnala pravilno, ko je omejila prehode med
občinami v času zdravstvene krize, saj je s to potezo zaščitila zdravje in življenja ljudi.
Sodniki so še dejali, da je bila ta odločitev vlade ustavna dolžnost državne oblasti, saj bi v
nasprotnem primeru – prepočasnemu odzivu in prepočasnemu sprejemanju zajezitvenih
ukrepov kršili 17. člen ustave (pravica do varovanja življenja; 35. člen (pravico do
telesne in duševne celovitosti) in prvi odstavek 51. člena (pravica do zdravstvenega
varstva).
Ustavno sodišče takole pojasni:
“V uvodnem delu k presoji sorazmernosti posega v svobodo gibanja je Ustavno sodišče
kot pomembno okoliščino presoje izpostavilo dejstvo, da se je državna oblast ob uvajanju
ukrepov neogibno soočala z dokajšnjo mero negotovosti, saj je bila bolezen COVID-19
še zlasti v začetku njenega pojavljanja znanstveno in medicinsko neraziskana.
To ne pomeni, da oblast ob snovanju ukrepov ni bila dolžna upoštevati že doseženih
strokovnih spoznanj ter v sodelovanju s stroko aktivno pridobivati strokovnih ocen in
predvidevanj, s katerimi bi to negotovost v največji možni meri zmanjšala.
Ukrepi morajo kljub negotovosti temeljiti na izkazljivih razlogih in predvidevanjih, ki jih
je bilo mogoče upoštevati v času njihovega sprejetja.
V tem okviru pa ima odločujoča oblast, ki je odgovorna za obvladovanje tveganj
epidemije, široko polje presoje glede izbire ukrepov.”
Ustavno sodišče tako meni, da je bil ukrep prepovedi gibanja med občinami v času
epidemije primeren ukrep vlade.