Nasilno vedenje otrok pomeni vsako vedenje, ki drugemu prizadene fizično ali psihično bolečino. Pri majhnih otrocih je to potiskanje in vlečenje, grizenje, ščipanje, lasanje, zbadanje z barvicami, ravnilom, praskanje z nohti, kasneje se zaostri. Nasilje je tudi grdo ravnanje in poškodovanje lastnine žrtve. Proučevanje vrstniškega nasilja se je začelo pred dobrimi 20 leti, najprej v skandinavskih državah, nato v Angliji in na Japonskem. Pri nas je o vrstniškem nasilju napisal knjigo M. Juhant: Mali nasilnež.
Nasilje je gotovo bilo prisotno vseskozi v šolah, vendar temu nekoč nismo rekli nasilje. Spominjam se, da je Marko v prvem razredu v sošolce metal copate, se skrivaj plazil pod klopmi in nas na vso moč grizel v noge. Nihče od staršev ni šel v šolo, čeprav so se nam na gležnjih poznali odtisi njegovih zob. Pred nedavnim sem srečala nekdanjega sošolca, zdaj policaja, ki je bil nekdaj v vrtcu tudi deležen Markovih zob in mi je povedal, da je Marko pred nekaj leti končal za zapahi.
Študije kažejo, da je nasilja v osnovnih šolah več kot v srednjih. Si lahko predstavljate besnega prvošolčka, ki razjarjeno divja po razredu, žali učiteljico in sošolce, kriči in vpije kletvice, v diru na tla zbije stolček, s šolskih klopi na tla pomete vse, kar doseže, brca in pljuva v šolske torbe in sošolce. Bi mu dali tri po riti in ga posadili v klop? Pedopsihiatrinja dr. Hojka Gregorič Kumpreščak pravi, da je vedno več prvošolcev, ki se ne morejo in ne znajo prilagoditi šolskim normam in zahtevam. Šole pokličejo na pomoč policijo, potem pa otroke z rešilcem odpeljejo na kliniko, vendar pedopsihioatrinja pravi, da to niso otroci z zdravstvenimi indikacijami za zdravljenje. S svojim vedenjem izražajo frustracije, ki jih ne znajo obvladati in s takšnim vedenjem pravzaprav kličejo na pomoč. K sreči imamo na šolah na voljo svetovalno službo, ki se zna spoprijeti s takšnimi problemi.
Nasilja je več vrst, naj omenim le nekatere: telesno, verbalno, psihično, ekonomsko (izsiljevanje) … Telesnega nasilja je največ v osnovnih šolah. Sem sodi odrivanje, brcanje, klofutanje, lasanje, pljuvanje, zapiranje v omaro ali v stranišče …Verbalnega nasilja je zagotovo več. Sem sodijo žaljivi vzdevki, žaljivke, razširjanje laži, pisanje žaljivih misli po stenah, mizah ali družbenih omrežjih. Psihično nasilje je izločanje, osamitev, grožnje, žaljive kretnje, ustrahovanje, trpinčenje, nacionalizem, seksizem … Izsiljevanje ali ekonomsko nasilje je jemanje denarja, zvezkov, knjig, peresnice, športne opreme. Včasih nasilnež zahteva od žrtve, da mu piše domače naloge ali mu pomaga goljufati pri testih …
Ko učitelji opazimo nasilno vedenje v šoli, se obrnemo na starše. Tu pogosto naletimo na veliko težavo. Starši s seboj pripeljejo odvetnika in gladko zanikajo vsako možnost, da bi bil njihov otrok nasilen. Vnaprej zanikajo nasilno dejanje in učitelju zagrozijo s tožbo, če bo še kdaj o njihovem otroku govoril, da izvaja nasilje nad sošolcem.
Marko Juhant pojasnjuje, da se šole na zunanje strokovnjake obrnejo šele, ko so vse druge možnosti izčrpane. Načeloma naj bi zadeve potekale tako: »Učitelj najprej išče rešitve znotraj razreda, otroku daje različne možnosti pozitivne potrditve, išče močna področja in se osredotoča na to, kar je pri učencu dobro. Posluša ga, otrok ima priložnost povedati vse, kar ga teži. Če kljub temu ni premikov na bolje, se obrne na svetovalno službo, ki otroka obravnava individualno. Svetovalni delavci pridejo tudi v razred, hospitirajo in iščejo rešitve. Če pri tem sodelujejo tudi starši, se po nekem času pokažejo premiki na bolje. Kadar pa starši vso krivdo zvračajo na šolo in v odnosu do otroka ničesar ne spremenijo, šolski trud pogosto le šibko obrodi.«
Vprašanje je, zakaj so otroci in mladostniki danes tako zelo razdražljivi, da jih že drobna žal-beseda spravi v nekontroliran bes in divjanje po razredu. Dr. Kumpreščakova takšnim otrokom pravi invalidni otroci, ker ne zmorejo vsakdanjih obremenitev, ki jih šola postavlja pred njih. Vsi otroci, ki ne zmorejo šolskih obremenitev in šolskega reda, seveda niso nasilni. Nekatere boli glava in trebuh, bruhajo, preden je treba v šolo, ali pa jim je težko zjutraj vstati in se odpraviti v šolo ter narediti, kar se od njih zahteva, zato preprosto prenehajo hoditi v šolo. Najprej so kaznovani z neopravičenimi urami in ukori, nato z izključitvijo, kar seveda ni rešitev. Tudi v Sloveniji je vse več otrok, zlasti srednješolcev, ki šolo končajo z izpiti.
Glavni vzrok za takšne trende so spremembe pri vzgoji in v družbi na sploh. Vse več je družin s težkimi socialnimi razmerami, brezposelnostjo, nasiljem v družini, ločenih družin … Tudi starši v urejenih družinah dandanes pogosto delajo do poznega popoldneva ali večera, in ko pridejo domov, so preutrujeni, da bi se ukvarjali še z vzgojo otrok in razvajenim/zapuščenim otrokom postavljali meje. Za vzgojo (postavljanje meja) je potrebno ogromno energije in moči, te pa izčrpani starši danes preprosto nimajo. Šola lahko do neke mere pomaga, vendar ne more nadomestiti staršev. V družini se otrok od staršev nauči, kako naj se spoprime s težavami, kako jih naj rešuje. Ko otrok vidi jezne ali žalostne starše in vidi, kako in na kakšen način rešujejo probleme, privzame ta model. Otrok potrebuje dober vzgled.
Starši pogosto obtožujejo šolo, da je kriva za otrokove težave. Učitelji pa se počutimo nemočne, ko se soočamo z otrokovimi težavami, jih razumemo, pa na njih nimamo vpliva – na primer, ko gre za revščino, alkoholizem ali nasilje nad enim od staršev. Strokovnjaki ugotavljajo, da je ravno revščina najpomembnejši dejavnik pri nasilnem vedenju.
Šolski inšpektorji so nasilje lani obravnavali na 60 šolah in sicer je šlo za 76 nasilnih dejanj. Marko Juhant pa meni, da bi bilo treba narediti veliko več. (Mali nasilnež, priročnik za starše in vzgojitelje). Predvsem bi bilo treba prepovedati vstop v šole škodljivcem – odvetnikom. Šole se pred odvetniki pogosto kar skrijejo. Kot pravi Juhant, za dramo z odvetniki danes zadovoljuje, da učiteljica otroka obrne k tabli ali ga presede iz prve v zadnjo klop. Zelo dobrodejno bi bilo na prste stopiti pretirano zaščitniškim mamam in tekmovalnim učiteljicam, ki pozabljajo, da gre za otroke, ne pa za njihove lastne frustracije.
Miti o nasilju:
- Nasilno vedenje NE SODI v družbeno obliko vedenja. Nasilno obnašanje tudi pri otrocih NI nekaj normalnega (Napačno: fantje so, in fantje se pač včasih stepejo).
- Nasilno obnašanje se brez ukrepanja odraslih NIKOLI ne ustavo samo od sebe (Napačno: kar sami se zmenite med seboj).
- S prvimi poskusi samovolje otrok ne želi nikomur škodovati, ampak le zadovoljuje svoje potrebe. Odrasli ga moramo naučiti, kako naj to počne na ustrezen nač
- Nasilno obnašanje pri otroku je klic na pomoč. Z odklonilnim vedenjem nam sporoča, da se v svoji koži ne znajde tako, kot bi sam želel in tako kot družba od njega prič
- Nasilne težnje in obnašanje je treba nadzorovati in ukrepat. Če se z njimi ne spopademo ustrezno, se razvijejo še bolj nasilne oblike vedenja.
- Temperament in dominantnost NE SMETA NIKOLI BITI IZGOVOR ZA NASILNOST: Če mislite, da sta, dajete otroku dovoljenje, da je nasilen (Napačno: Naš je bolj temperamenten, gotovo ni hotel vašemu kaj hudega).
- Nasilje ne prinese katarze, olajšanja. Če se otrok znaša nad drugim bitjem, to NE POMENI, da bo tako umiril bes.
- Če bo otrok z neprimernim vedenjem dosegel svoj cilj, bo takšno vedenje ponavljal. Bolj kot ga bo ponavljal, bolj se bo to neprimerno vedenje okrepilo, ne pa izginilo.
In drži, kot je zapisal M Juhant: iz malega raste veliko. Če malega nasilneža ne usmerimo na pravo pot, bo vse življenje nesrečen in bo uničeval sebe in okolico, v breme in škodo družbi. Če pa se prav in s srcem lotimo problema, bo lahko postal zadovoljen, uspešen in srečen.
Zapisala mag. Alenka Gortan
