Mediji nas te dni opozarjajo, da se nam približuje neurje z močnimi sunki vetra, možno točo in hudimi nalivi.
Se ozračje in narava res strahovito hitro, pred našimi očmi, spreminja v podivjani planet nepričakovanih strahot?
Smo za to res kriva gospodinjstva, ki se trudimo z ločevanji odpadkov, ki pa jih poklicani potem ne znajo reciklirati?
Malo neumno se nam zdi, da nas mediji ves čas obveščajo o tem, kako polne so deponije plastične embalaže in ob tem ne pozabijo dodati še podatka, koliko ustvari vsak državljan teh odpadkov.
Mi sprašujemo – smo za to res krivi državljani ali pa so za to odgovorni proizvajalci in prodajalci plastičnih embalaž?
Prav jezi nas, da vedno vso odgovornost prenesejo na posameznika, ki v resnici nima nikakršne možnosti kaj zares spremeniti. Kaj bi še radi od nas – vestno zbiramo posamezne odpadke, se držimo navodil in priporočil, pa še vedno ni dovolj?
Najbolje da kar pogledamo primer iz prakse – v Hoferju kupimo paradižnik, ki je v plastični posodi in še v plastični vrečki – kako si predstavljajo, da bomo mi ta paradižnik odnesli domov, brez te plastične embalaže? Bi nam trgovec to sploh dovolil?
Zato odgovorni za odvoz odpadkov takoj prenehajte svojo odgovornost prelagati na nas – potrošnike.
Da je odpadkov preveč nismo krivi davkoplačevalci, temveč tisti, ki bi morali za to poskrbeti – to pa je menda ministrstvo za okolje. Tudi uporabniki komunalnih storitev ne nosimo nikakršne krivde, saj svoje (ne majhne!) obveznosti redno poravnavamo.
Še bolj zaskrbljujoča je bila drobna omemba, da bi se ti odpadki lahko kurili v TEŠ. Ali niste te doline že dovolj onesnažili? Mar niste tej dolini naredili že dovolj okoljske škode?
Samo ozaveščenosti prebivalstva se lahko zahvalimo, da ni še slabše – skrbno spremljajo vse namere in civilne iniciative dobro delajo – opozarjajo, zahtevajo, obveščajo.
Vrnimo se k prvotni temi, to je neurja, ki so postala povsem nepredvidljiva. Kljub medijskemu obveščanju kje in kdaj se lahko zgodijo, ostajamo nemočni – saj, kako pa naj zaščitimo streho pred točo? Protitočne mreže resda malo pomagajo pri zaščiti zelenjave – toda včasih pride orkanski veter in še to zaščito podre.
Kaj nam je torej storiti? Ugotavljamo, da prav ničesar – lahko zgolj čakamo in tisti, ki verujejo naj prižgejo vejico letošnjega snopa še v imenu tistih, ki v to ne verjamejo.
Še nekaj – se morda spomnite, da so včasih v času neurij zvonili zvonovi? Se spomnite, da je včasih bučno zvonjenje res pregnalo oblake? Menda je nekaj resnice v tem, saj naj bi zvok vplival na kopičenje oblakov – če seveda verjamete.
Morda bi bilo potrebno to tradicijo spet obuditi – kdo ve – pri preganjanju nevihte bi znalo pomagati; pri onesnaženju s plastiko pa prav gotovo ne.
Želimo vam mirne ure in čimmanj strahu.
Napisal: Mikki
