Ivan Cankar: »… da nas ta silni vihar ni potisnil k tlom, temveč, da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas dvignil kvišku!«
Mineva 30 let od aretacije Ivana Borštnerja, Janeza Janše in Davida Tasiča in kasnejšega procesa proti četverici JBTZ. Sodni proces na vojaškem sodišču brez možnosti obrambe za obtožene je vzpodbudil nastanek Odbora za varstvo človekovih pravic pod vodstvom Igorja Bavčarja in množična zborovanja pod geslom: »Odločno, vendar mirno in dostojanstveno za obrambo svobode in človekovih pravic«. Ta čas pomladnega vrenja pomeni prelomnico v zgodovini slovenskega naroda.
Proces proti JBTZ je v boju za svobodo in človekove pravice poenotil ljudi različnih prepričanj in vzbudil prve težnje po neodvisni državi Sloveniji. Še bolj izjemno v dogajanju pred 30 leti pa je, da je proces proti četverici v slovenskem narodu sprožil pogum in srčnost, ki sta nas kot narod ohranjala skozi stoletja. Ob preizkušnjah, ki so izbrisale z zemljevida narodov mnoge večje narode, sta prišli ti dve narodovi lastnosti na dan in nas združili. Ob vseh zgodovinskih prelomnicah je bilo tako.
O tej moči slovenskega naroda je pisal tudi Ivan Cankar, ki je po koncu 1. svetovne vojne zapisal: »Kmalu že pa sem videl znamenja, videl jih v svojo srčno radost in obenem v svojo sramoto, da tega naroda, ki ga ljubim – nisem poznal. Ne poznal odporne moči njegove, ne politične zrelosti njegove, ne njegove samozavesti. Tako so nas tujci in potujčenci delali majhne in slabe, da smo nazadnje že sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč! Izkazalo pa se je, da nas ta silni vihar ni potisnil k tlom, temveč, da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas dvignil kvišku!«
Lahko smo ponosni na pogum in vero vseh, ki so pred 30 leti prepoznali izjemnost zgodovinskega trenutka, zbrali pogum in zaupali, da je stvari mogoče in jih je tudi treba spremeniti. Zato, da bi nam bilo vsem bolje. Za to so tvegali svojo svobodo. S tem pristnim uporom proti krivicam in zatiranju človekovega dostojanstva se namišljeni borci za enakost, ki pod krinko strpnosti razdvajajo narod in netijo nestrpnost, nikoli ne bodo mogli primerjati.
Pred nami so volitve v Državni zbor Republike Slovenije. V Slovenski demokratski stranki želimo, da se državljanke in državljani v dneh, ko se odločajo o tem, komu zaupati vodenje države v prihodnje, spomnijo, da Slovenija potrebuje pogumne in modre voditelje. Takšne, ki bodo znali živeti in delati za druge, ki se trudijo videti skozi oči drugih, ki jim je dobro skupnosti vsakdanja skrb. Take, ki imajo Slovenijo v srcu. Da se bo slovenski narod po volitvah, 3. junija »opranih duš in srca, pomlajen, dvignil kvišku«. Vse dobro, Slovenija!
