Umor ameriškega konservativnega komentatorja Charlieja Kirka je v sredo na Univerzi Utah Valley odmeval po vsem svetu. Kirk je odgovarjal na vprašanja študentov, ko ga je okoli 12.20 smrtno ranil 22-letni Tyler Robinson iz Utaha. Policija ga je kmalu po dejanju aretirala.
Preiskava je razkrila več okoliščin, ki dogodek postavljajo v širši družbeni in ideološki okvir. Robinson je bil v zvezi s transspolno osebo, s katero je živel na istem naslovu. Ob preiskavi so med drugim zasegli naboje, na katerih je bil vgraviran napis iz italijanske pesmi Bella Ciao – nekoč delavske pesmi, ki je kasneje postala simbol protifašističnega odpora.
Bella Ciao – od delavske pesmi do političnega simbola
Bella Ciao se je v zgodovini uveljavila kot pesem upora proti Mussolinijevemu režimu in po vojni kot himna partizanskih gibanj. V Italiji jo vsako leto pojejo ob dnevu osvoboditve, v Sloveniji pa je neločljivo povezana s partizanskimi proslavami in politično levico.
Čeprav jo številni doživljajo kot melodijo svobode, je hkrati neločljivo prepletena z ideološko retoriko, ki je v preteklosti pogosto upravičevala nasilje. Dejstvo, da jo je napadalec povezal z atentatom na konservativnega voditelja, pesem postavlja v povsem novo, skrb zbujajočo luč.
Pesem uporabe ali pesem nasilja?
V zadnjih letih je Bella Ciao s pomočjo popkulture – serij, filmov in videoiger – postala globalno prepoznaven “simbol upora”. Toda umor Charlieja Kirka kaže, da lahko simboli, ki jih del družbe dojema kot izraz poguma in svobode, pri drugih postanejo opravičilo za nasilje.
Dogodek je zato odprl razpravo o tem, kako lahko kulturni in zgodovinski simboli, ko se jih instrumentalizira za politične cilje, izgubijo svojo prvotno vlogo in postanejo sprožilec ekstremizma.
Umor v Utahu tako ni le tragičen dogodek, temveč tudi opozorilo: ideološki simboli, ne glede na izvor, lahko v napačnih rokah postanejo orožje.
Spletno uredništvo
