Društvo Fran Govekar Ig praznuje 10. letnico in v ta namen so v soboto pripravili “Koliščarski dan”.
Prireditev bo potekala v dolini Draga pri Igu in sicer 28. avgusta, med 10. in 18. uro.
Projekt V deželi koliščarje ponuja različne aktivnosti, predvsem pa s tem projektom obujajo spomine.
Takole so napisali:
“Ljubljansko barje je eno najpomembnejših arheoloških nahajališč in predstavlja pomemben del človeške zgodovine, saj so na njegovih površinah odkrili zelo veliko
prazgodovinskih koliščarskih naselbin. Od prvih najdb pred več kot 130 leti, se je do danes odkrilo že veliko skrivnosti Ljubljanskega barja.
Koliščarji so na Ljubljansko barje, ki je bilo takrat jezero prišli pred 6600 leti. Najstarejše koliščarske naselbine na Ljubljanskem barju so nastale okvirno v prvi polovici 5. tisočletja pr. Kr. Najpozneje okoli srede 2. tisočletja pr. Kr., ko je jezero v celoti prekrilo barje, pa se je gradnja takšnih naselbin ustavila. Po tem obdobju so nova bivališča postavljali na trdini, odmaknjeni od močvirja.
Začetek koliščarskega obdobja torej sodi v konec mlajše kamene dobe, traja vso bakreno in se konča v zgodnji bronasti dobi. Kulturno to ni enotno obdobje. V poselitvi je tudi nekaj vmesnih prekinitev.
Najdaljša je trajala skoraj celo tisočletje. Čeprav razlogov za te prekinitve še ni mogoče zadovoljivo pojasniti, se zdi, da jih lahko iščemo v povezavi z gospodarskimi in klimatskimi dejavniki.
Ugotavljamo, da prihod koliščarjev na Ljubljansko barje označuje zelo pomembno obdobje v zgodovini osrednjega slovenskega prostora. Koliščarji so bili med najzgodnejšimi graditelji manjših, a stalnih naselbin. Šlo je za majhne skupine samostojnih kolib na kolih. Vemo tudi, da so naselbine postavljali sočasno na več koncih Ljubljanskega barja.
S koliščarji je na to območje prišlo tudi poljedelstvo. Na kopnem, v bližini naselbin, so redili domače živali, kot so govedo, ovca, koza in svinja. Spremljal jih je pes. Pomembni gospodarski dejavnosti sta bili tudi lov in ribolov. V skoraj nedotaknjeni pokrajini so nabirali gozdne sadeže in plodove. Izdelovali so lončene posode. Najdbe bakrenih predmetov in metalurških pripomočkov pa dokazujejo, da so se vsaj od prve polovice 4. tisočletja naprej ukvarjali tudi s kovinarstvom. Za plovbo po jezeru so uporabljali drevake, ki so jih izdolbli iz ogromnih hrastovih debel. V drugi polovici 4. tisočletja pr. Kr. pa so za poti zunaj Ljubljanskega barja uporabljali tudi voz. Skratka, bili so zelo iznajdljivi in so živeli v sozvočju z naravo.”
