Koliko smo pisci raznih člankov svobodni, vemo samo tisti, ki pišemo za medije. V Sloveniji je vedno bolj prisotna samocenzura.
Novinarji ali dopisniki si ne upajo napisati resnice kaj se pri nas zares dogaja, ker so z eno nogo vedno v zaporu?
Takšnega samo cenzuriranega pisanja ni bilo niti v prejšnji državi. In vedno hujše je! Zdaj so lahko nekateri kaznovani že za eno besedo ali en stavek, ki ga zapišejo.
O vsem pač ne smeš pisati! In o vsem te se seveda molči.
In ko govorijo o lažnih novicah – veliko jih je resničnih, ki pa jih zasidrani oblastniki v povezavi s politiko pač ne želijo brati. Torej jih ne sme biti.
Zaradi tega želijo uvesti razne zakone proti sovražnemu govoru. Preprosto – utišati želijo novinarje, ki poročajo realno?
Utišati želijo tudi ljudi, ki so na družabnih omrežjih. In se dogaja, da jih utišajo s tem, da za določen čas onemogočijo njihovo prisotnost – blokirajo jih.
Takšnih primerov je vedno več in v resnici so tako banalni, da se res lahko vprašamo – še imamo svobodo govora?
Po mojem, lahko to pravico kar pozabimo. Vsaj v Sloveniji.
Vse gre v smer, da ne smemo imeti mnenj; da o tem ne smemo pisati ali govoriti in da s temi svojimi spoznanji ne smemo obveščati ljudi na družabnih omrežjih.
Bomo pristali spet na molk, ki smo ga imeli v Jugoslaviji ali se bomo s pisanjem in izražanjem borili za pravico svobode govora?
Najbrž bo to pokazal čas – ker nekateri kar ne znamo biti tiho in poslušni.
Napisal: Mikki
