Že od konca druge svetovne vojne nas prepričujejo, da je to praznik dela in delavcev. Je sploh bil kdaj zares, če pogledamo svojo zgodovino?
Popolnoma nič nas ne moti, če ljudje temu verjamejo – moti pa nas, da ljudje tega ne verjamejo več in se ta praznik še vedno praznuje.
In zato, ker toliko ljudi ne verjame več v ta praznik, bomo napisali svoje mnenje:
– vsekakor so današnji delavci veseli, ker imajo proste dni, kdo ne bi bil.
– seveda pa s plačami med letom niso zadovoljni, ker vedo da zaslužijo več, saj trdo delajo in nimajo niti za osnovno preživetje.
– še manj so zadovoljni, ko prikorakajo na proslave – z rdečimi zvezdami – največji bogataši v Sloveniji in jim v govorih razlagajo, kako se borijo za delavski razred.
– najbolj pa so jezni, ker prav ti govorci črpajo denar, ki ga delavci z davki namenijo prav njim (nenamenska poraba davkoplačevalskega denarja – tudi za dokapitalizacije bank – beri: kredite, ki jih nikoli ne plačajo) – ki potem tako lahkotno govorijo o bedi delavstva, obenem pa tako razkošno živijo.
Slovenci smo zelo potrpežljiv narod. Miroljuben. Sočuten. Vendar pa – vedno, ko dozori misel, da nas, zaradi našega značaja, nekdo izkorišča – stopimo skupaj.
Že vso zgodovino Slovencev je bilo tako.
Zelo dolgo trpimo, prenašamo, ampak enkrat je enostavno dovolj – in se množično upremo.
Takšna je bila tudi naša osamosvojitev – dovolj je, smo rekli.
In tudi za ta praznik, ki je povsem zlagan (dokler so govorci Semolič, Jankovič, Kučan in njim podobni), neresničen, utopičen in predvsem žaljiv do današnjega delavca, ki si s plačo – ob koncu meseca – ne more kupiti niti kruha, medtem pa ti živijo, kot mali bogovi.
Rdeče nageljne naj si zataknejo v račune davčnih oaz, nas pa naj ne slepijo več z leporečjem, ker vemo – kako živijo oni in kako živimo mi – delavci!
Napisal: Mikki
