Vlada ponovno posega v zakonodajo na področju, kjer bi bile dovolj manjše popravke – tokrat z novelo zakona o vrtcih. Namesto da bi odpravili zgolj zaznane pomanjkljivosti obstoječega sistema, predlagane spremembe prinašajo dodatne zaplete in negotovost za starše, vrtce in občine.
Podoben pristop smo že videli pri zakonu o evidentiranju delovnega časa ali zakonu o dolgotrajni oskrbi. Vlada z interveniranjem v sicer delujoče zakonodajne rešitve pogosto povzroči več škode kot koristi – težave pa nato rešuje mesece.
Kaj se spreminja?
Največ kritik leti na novo ureditev sofinanciranja zasebnih vrtcev, ki so bili doslej pomemben člen pri zagotavljanju zadostnega števila mest za otroke:
-
Zasebni vrtci s posebnimi pedagoškimi pristopi bodo še vedno upravičeni do 85 % sredstev na otroka, a le ob izpolnjevanju dodatnih kadrovskih pogojev (npr. zaposlitev ravnatelja ali pomočnika za pedagoško vodenje).
-
Zasebni vrtci z javno veljavnim programom bodo lahko prejeli 100 % sredstev le, če jim občina podeli koncesijo – kar pa ostaja v njeni diskreciji. Če se zmanjša število otrok v javnih vrtcih, koncesija zasebnikom sploh ne bo dovoljena.
-
Prehodna določila uvajajo časovno omejeno financiranje. Po letu 2035 bodo iz sistema izpadli vsi zasebni vrtci brez koncesije, kar pomeni, da bodo starši morali iskati druge možnosti – že nekaj let prej.
Združenje zasebnih vrtcev opozarja, da gre v praksi za postopen izbris zasebnih vrtcev iz sistema, čeprav so ti pogosto reševali kadrovske in prostorske zagate lokalnih skupnosti.
Povečanje skupin – začasen ukrep, ki postaja trajen
Novela ohranja tudi sporno določbo, ki občinam omogoča povečanje števila otrok v oddelku za največ dva otroka. Ukrep je bil prvotno zamišljen kot začasen, zdaj pa postaja trajna rešitev. Sindikati temu nasprotujejo, saj večje skupine pomenijo nižjo kakovost vzgoje.
Istočasno pa se kritično obravnava zasebne vrtce z manjšim številom otrok – kar odpira vprašanja o notranji (ne)konsistenci zakonodaje.
Dvojna merila in politična (ne)kultura
Zakonodajni postopek spremljajo tudi neslavni prizori iz parlamenta. Poslanka, ki spi med sejo. Druga, ki kolegom kaže zadnjico. Tovrstni izpadi mečejo slabo luč na institucije in razprave o prihodnosti otrok in vzgoje – teme, ki bi morale biti obravnavane z največjo mero resnosti.
Vse skupaj daje vtis nekoherentne zakonodajne politike, kjer gre več za politične cilje kot za skrbno načrtovane rešitve.
Politični kontekst in zgodovinski spomin
Posebno pozornost vzbuja dejstvo, da je predsednik vlade Robert Golob nekoč sam sodeloval pri ustanovitvi zasebnega vrtca Hiša otrok Sonček, ki je prejel precejšnja sredstva podjetja Istrabenz. Direktorsko mesto je zasedla njegova takratna žena. Ta zgodba danes postavlja njegovo politiko do zasebnih vrtcev v zanimiv kontekst.
Kaj sledi?
Koalicija pogosto poudarja svojo zakonodajno aktivnost, a opozicija že napoveduje, da bo – če zmaga na naslednjih volitvah – pripravila omnibus zakon, s katerim bo odpravila škodljive posledice trenutnih odločitev, vključno z rešitvami, ki staršem jemljejo pravico do izbire vrtca.
Do uveljavitve določb je še nekaj let, a politična klima in volilni cikel lahko vmes prinesejo spremembe.
Zaključek
Namesto da bi se posvetili dejanskim izzivom v predšolski vzgoji, kot so kadrovske stiske, dostopnost in kakovost programov, se zakon osredotoča na regulacijo zasebnih ponudnikov in formalna pravila, ki bodo v praksi lahko povzročila zmanjšanje izbire in večjo obremenjenost javnih vrtcev.
Tisti, ki bodo spremembe občutili prvi, pa bodo – kot pogosto – starši in otroci.
Spletno uredništvo
