LE  ZAKAJ  NAM  NI  NIČESAR  POGODU?

Foto: pixabay.com

V času pandemije nam ničesar ne ustreza  – sami pomisleki, ugovori in nasprotovanja!

Maska  –  kako bi mi v atletskih časih koristila pri zimskem treningu!  Bila bi preprostejša rešitev kot robec pritrjen z elastiko. Ob maski je lahko prizadeta le kakšna damica, ker ne moremo videti njene celotne podobe.

Cepljenje  –  domači čajčki in razni okrepljeni zvarki ne zadoščajo, zato se moramo sprijazniti s sredstvi, ki nam jih ponuja medicina, kar pa nekateri očitno obravnavajo kot zamenjavo zdravega organa z umetnim.

Legitimiranje pri vstopu v zaprt javni prostor  –  saj nismo Njihova veličanstva, da bi bilo to tako težko narediti;  zasebnost ob bežnem vpogledu varnostnika ni prav nič prizadeta.

Odloki namesto zakonov  –  umetno in lažno ustvarjen pomislek, pri katerem sodelujejo celo pravniki.  Kot da ne vedo za razliko med sistemsko ureditvijo  in nujnim kratkoročnim ukrepanjem?

Nekateri (domnevni politiki?) pogrešajo dogovarjanje – kdo s kom?  Kako naj laik predlaga ali celo odloča o medicinskih temah.

Nepravilna komunikacija?    Kljub nepravilnemu pristopu npr. RTV SLO ob hkratnem poročanju o nevarnostih bolezni in kolesarjenju v Ljubljani, je bila resnost epidemije le dovolj poudarjena, da je pozoren gledalec lahko spoznal problem. Dvakrat kolkovane prošnje pa resnično nam ni potrebno pošiljati.

Testiranje otrok  v šoli  –  za otroke igra, za starše groza in mučenje otrok.

Nezaupanje v vlado, ker ni demokracije  –  le od kod privlečen pomislek:  kjer ni demokracije, o tem govorijo le tisti, ki so zaradi tega za rešetkami!

Pravica do zborovanja in svobodnega izražanja misli  –  kakšna zloraba te pravice!  Protesti so ob vsem hrupu morda povzeti prazgodovinski rituali preganjanja povzročiteljev bolezni?

Morda bi kakšen ukrep res lahko bil drugačen ali ga ne bi bilo  –  pa saj že dolgo velja spoznanje, da so po bitki vsi generali.

Ali nismo le preveč razvajeni in domišljavi?  V naš čas je  posegla neznana, škodljiva okoliščina, ki je zamajala dosedanjo samoumevno lahkotnost življenja. Zelo počasi dojemamo spremembo, se temu upiramo, vse je narobe, za vse so krivi drugi – namesto, da bi s samodisciplino, zavedanjem nevarnosti sami prispevali svoj delež k omejitvi okužb.

Jakob Grošl