V Penku so na Velikonočno nedeljo zgodaj vstali. Že ob 5. je bila prva maša. In potem procesija.
Otrokom, to ni bilo težko, ker so vedeli, da bo potem nosil zajček.
Vsako leto je prišel s košem pobarvanih jajc, ki so jih potem iskali po potki v gozdu, na travniku, ki je bil velik nekaj kvadratnih metrov.
Seveda so se vse že prej dogovorile mame in stare mame. Vsaka hiša je imela drugačno barvo jajčk. Darilca pa so po navadi skrivali dedki in očetje.
Ko so prišli od maše, so najprej pojedli “žegen”. Potem pa so se zapodili v naravo in iskali jajčka, ki jih je raztresen zajček vse povsod izgubljal.
Pozabila sem povedati, da so od cvetne nedelje dalje delali gnezda za zajčke. Cel teden so krasili lepo oblikovana gnezda iz sena. Pomladne rožice, “nafehtali” so še kakšen korenček, jabolko ali kaj podobnega.
…
Največji “hec” je vedno bil, ko so otroci prinesli domov vsa nabrana jajčka. Vsi sosedje so morali stopiti skupaj – seveda naskrivaj – in prešteti, koliko so jih našli.
In vedno so manjkala!
Potem so šli v lov starejši! Naskrivaj so brskali in iskali na mestih, kamor so skrili in to je trajalo lahko tudi cel teden, dokler ni bilo število nastavljenih jajc pravilno.
Lahko si predstavljate, da so imeli starejši še večjo zabavo kot otroci, ki o tem niso niti sanjali.
…
Tradicijo zajčka sem prenesla na kar nekaj generacij otrok, ki so v mojem sorodstvu. Moj mož tega ni poznal, ampak jo je toliko spoštoval, da sva jo nadaljevala…
Napisala: Marjetka
