Danes beremo v medijih, kako veličastno se že od druge svetovne vojne naprej praznujejo dela prosti dnevi, ki so pred nami.
Le zakaj nihče ne pove resnice, kako se je preživljalo te dni – še ne tako daleč nazaj in ponekod je to še zdaj tradicija – v naših dolinah? Zakaj se želi spreminjati zgodovina?
Bomo pa mi napisali:
Delavci so komaj čakali te proste dni – nekateri zato, ker so bili doma na majhnih kmetijah; drugi pa zato, ker so na takšnih kmetijah imeli svoje sorodnike.
Vsako leto so skoraj molili v nebo, da bi bilo lepo vreme. Zakaj? Ker se je sadil krompir, postavljale so se žičnice in koli za fižol, sejala se je poletna solata, korenček, peteršilj, nekateri so morali grede še “preštihati”, spet drugi še s frezo razrahljati zemljo.
Na proslave so hodili tisti, ki so morali, malo je bilo takšnih, ki so to resnično želeli – seveda pa je bilo nekaj tudi takšnih, ki se jim je zdelo, da se praznik ponižuje, ker se toliko dela in ker v rokah ni rdečih nageljnov, ampak so motike!
In so naši delavci spet našli rešitev – če si koga vprašal, kje bo preživel praznike, so strumno odgovorili, da bodo doma zakurili žar, izobesili zastavo in proti večeru zapeli kakšno partizansko pesem.
Ob večerih se je res slišala pesem, vendar bolj ko se je bližala noč, več je bilo tistih otožnih – Lipa zelenela je, Tam dol na ravnem polju in podobnih, staroslovenskih.
Ja, tako so se nekdaj preživljali ti dnevi.
Praznično? Seveda, kmetje so narezali stare zaloge “špeha”, bunk, savinjskih želodcev in domačih salam. Na mizi se je rumenil domač “tolkec”, ponekod vino in studenčnica.
Vsi so bili prešerne volje, saj je bilo vse v zemlji – semena, sadike in gomolji.
Po praznikih je imel marsikateri delavec žuljave roke. Prav nerodno so jih skrivali v rokavice, da sodelavci ali kakšni partijski veljaki ne bi opazili. Nekateri niti na malico niso šli, ker bi morali rokavice sneti (podobno je bilo ob velikonočnih praznikih, ker so roke izdajale, da so barvali jajčka).
Ja, tako so se nekdaj preživljali ti dnevi.
Kako pa je danes? Poglejte okoli sebe – vsi so na njivah in vrtovih. Morda je le v tem razlika, da zdaj gledamo osivele glave, mladi gredo v teh dneh raje proti morju ali v zdravilišča. Pa ne vsi, da ne bo pomote – v naših dolinah mladi še vedno pridejo pomagat in še vedno so v stiku z naravo.
Ja, tako se pa danes preživljajo ti dnevi.
Morda se je malo izgubila “moda” čevapčičev in se vedno bolj obnavlja stara tradicija, da se na kresni večer skuha golaž. Tisti, slovenski – pol mesa in pol čebule, seveda tudi pol hudega feferona (na kilogram čebule in kilogram mesa). In kresovi so drugačni, ni več starih gum (kar je za pozdravit), so manjši in sestavljeni iz vej obrezanega drevja.
Ja, tako se pa danes preživljajo ti dnevi.
Se strinjate z napisanim, ali pa nas bo kdo od bralcev postavil na “laž”, ker bi si osebno želel zgodovino, ki jo sedaj mediji slikajo našim mladini?
Pa zaključimo z besedami:
Kaj pa, če je vse res, kar smo napisali – v kateri predalček nas boste pa danes potisnili?
Napisal: Mikki
