Dan za dnem poslušamo o odgovornosti politikov, delodajalcev, delavcev, zdravnikov, strokovnjakov in celo o odgovornosti otrok.
Vsaj kar se tiče politikov in delodajalcev se nam zdi, da te odgovornosti ni. Veste za kakšnega poslanca, ki bi s svojim premoženjem odgovarjal, ker je podprl zakon, ki nas je stal milijone, drugega učinka pa ni bilo?
Kaj niso v tem mandatu sprejeli ukrepa, ki je pomagal zadolženim zdravstvenim ustanovam s finančno pomočjo? Podprli so ga vsi poslanci – SD, SMC in DeSUS.
Tiste ustanove, ki so se trudile in se niso zadolžile – niso bile nagrajene. Denar so dobile tiste ustanove, ki so čezmerno zapravljale in pristale v rdečih številkah.
Kje je sedaj ta denarna pomoč, saj je bilo rečeno, da bo namenjena skrajševanju čakalnih vrst? So te krajše? Ne, po podatkih so se še podaljšale!
Zdaj pa resno vprašamo:
Bodo poslanci, ki so kljub nasprotovanju opozicije, sprejeli omenjeni ukrep, odgovarjali s svojim premoženjem ali vsaj s politično odgovornostjo – ki bi vsekakor morala biti kaznovana že po sedanji zakonodaji.
Nič od tega se ne bo zgodilo. Ustanove, ki bi morale skrbeti za red na tem področju, modro molčijo in karavana na smrt bolnih ljudi gre dalje. Poznamo primere, ko je pacientka po dveh letih od svoje smrti dobila povabilo na specialistični pregled.
Se vam to ne zdi sramotno? Kaj res ne bi poiskali odgovornosti tistih, ki smo jih prav za ta namen volili – reševanje problemov, ne pa ustvarjanje novih.
Poglejmo še druge odgovornosti:
– učitelj je odgovoren, da se učenec nauči snov, ki je predpisana za določen razred. Vedno bolj se nam zdi, da učitelji to svojo odgovornost prelagajo na starše. Nekje, v vsej tej zgodovini šolstva, se je zgodilo, da so vsi učitelji dobri, strokovni in odgovorni. Na drugi strani pa so zaradi otrok, ki ne zmorejo slediti učnemu procesu (prav lahko je odgovoren tudi učitelj, ki učno snov ne predstavi razumljivo), starši postali odgovorni za uspeh svojih otrok. Narobe svet!
Poznate primer, da bi kakšnega učitelja odpustili, ker večina otrok v razredu ne dosega znanja, ki bi ga morala?
Starši niso dolžni otrok učiti po učnem programu – to je odgovornost učiteljev! Dolžnost staršev je, da jih pripravijo na življenje – v otroških letih skozi igro, kasneje skozi pogovore. Dolžnost staršev je, da so otroci oblečeni, siti, zdravi in razigrani. Dolžnost učiteljev pa je, da te otroke učijo. In kjer je dolžnost, je tudi odgovornost!
– delodajalci zanemarjajo svoje dolžnosti in niti eden še zaradi tega ni bil kaznovan. Pozabimo Bavčarja, ki menda “sedi” zaradi oškodovanja podjetja.
Nas bolj zanima, kako lahko vodstveni kader, ki je v enem podjetju tako neuspešen, da ga spravi v stečaj – odide v drugo podjetje, kot strokovnjak? Se vam to zdi normalno? Je tukaj zaznati odgovornost?
Za konec – o odgovornosti v Sloveniji bi lahko napisali kar roman. Prepričani smo,da vsak izmed vas pozna vsaj eno nekaznovano neodgovornost. In prav jezi nas že, ko politiki sprejemajo zakone z besedami: “Z vso odgovornostjo lahko…”
S kakšno odgovornostjo – s svojim ali z našim premoženjem, vas vprašamo?
Napisal: Mikki
