Danes praznujemo spomin na leto 1990, ko smo imeli plebiscit, kjer se je 95 odstotkov Slovencev odločilo, da je čas, da gre Slovenija po samostojni poti.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Dan_samostojnosti_in_enotnosti
Z udeležbo na referendumu so takrat Slovenci dokazali, da so lahko enotni, kadar gre za njihovo domovino.
Dovolj so imeli skupne države Jugoslavije in so si želeli postati samostojna, neodvisna in demokratična država.
Vse njihove tedanje sanje se niso uresničile, saj stare strukture prejšnjega nedemokratičnega režima še vedno zasedajo pomembna mesta v naši družbi.
Prav tako nam niso v prid leve vlade, ki jih bolj zanimajo njihovi položaji, kot pa dobrobit slovenskega naroda.
Slovenci to svojo jezo in razočaranje nad nedržavotvorno držo politikov kažejo na povsem napačen način – vedno več je tistih, ki se volitev ne udeležijo.
Veliko je temu kriva tudi vzgoja mladine, saj je skoraj prepovedano povedati, da si domoljub.
Staremu režimu pa je uspelo še nekaj – v ljudi so zasidrali stavek: “Vsi so enaki!” Kar pa seveda ne drži.
Ljudje se premalo zanimajo za politiko, mediji so v rokah stare strukture, zato volivci nasedajo znova in znova – volijo nove obraze.
Ti so po večini povsem nesposobni, nimajo vizije, rešujejo zgolj svoje položaje in skrbijo izključno za svojo dobrobit.
Zakaj bi torej še obešali zastave in se veselili tega praznika?
Zato, ker smo Slovenci. Ker ljubimo svojo domovino Slovenijo. In tudi zato, ker verjamemo, da smo sposobni sedanji položaj spremeniti.
Kako?
Tako, da začnemo spremljati kdo, kaj in kako ravna z našim denarjem (proračun). Tako, da pametno izberemo naslednje kandidate na volitvah. Tako, da se volitev ponovno udeležimo v tako velikem številu, kot smo se davnega leta 1990 plebiscita!
Napisal: Mikki