Spomin moje mame, ko je bila še otrok. Njena mati (moja stara mama) je šla v “tavrh” odslužiti za krompir. Mamin oče (moj dragi stari atek) pa je bil zaposlen v Tovarni usnja v Šoštanju.
Ker doma ni bilo nikogar, ki bi očetu skuhal kosilo, se ga je lotila kar sama. Krompirjevo “župo”! Neizkušena, kot je bila, jo je tako solila, da ni bila užitna. Z velikim strahom je pričakovala prihod očeta domov. S tresočo roko mu je ponudila krožnik “župe”.
Oče je brez besed vzel žlico in VSE pojedel. Od presenečenja je kar stala pri mizi in ga prestrašeno pogledovala.
Odložil je žlico in ji dejal: “Bila je zelo dobra, samo drugič manj soli.” Potem je vstal in jo pobožal po laseh.
Krompirjevo juho imamo velikokrat na mizi in vedno je z nami stari atek in stara mama.
