Ddr. Igor Grdina o Ivanu Cankarju
Vsak narod se želi svetu predstaviti z najboljšim, kar premore. Britanci imajo Shakespeara, Španci Cervantesa, Slovenci pa Trubarja, Prešerna in Cankarja. In o slednjem je tekla beseda v torek v velenjski knjižnici, kjer je svojo najnovejšo knjigo predstavil avtor ddr Igor Grdina. Pogovor je vodila mag. Alenka Gortan.
Igor Grdina je osrednji slovenski intelektualec, znanstvenik, dvojni doktor, zgodovinar in literarni zgodovinar ter libretist, polihistor. Medtem ko se znanstveniki današnjega časa zapirajo v nišo, Grdina premore velik zamah. V knjigi o Cankarju je zbral, povezal, interpretiral informacije v koherentno enoto.
Kneza slovenske besede Ivana Cankarja ddr. Grdina predstavi v marsičem drugače, kot je bil predstavljen v literaturi doslej. Glavno izhodišče, ki ga zavzame ddr. Grdina je, da si zgodovinar ne sme izmišljati dejstev, iz česar sledi, da so vse informacije, ki jih Grdina razkrije v svoji knjigi, preverljive in dokumentirane. Cankarja spoznamo kot dijaka, umetnika, intelektualca. Knjiga ruši predsodke o tem, da je bil Cankar delomrznež – ravno nasprotno! V svojem kratkem življenju – ko je umrl, je bil star komaj 42 let in 7 mesecev – je ustvaril izjemen opus. Vstajal je ob 6.00 uri zjutraj in disciplinirano pisal. Ko je obnemogel, pa si je tudi privoščil kozarček, seveda. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da je bil nagnjen k pijači.
O Hlapcu Jerneju ddr. Grdina zavrača misel Ivana Prijatelja, da je to komunistični manifest – hlapec Jernej ne organizira stranke, kar bi kot proletarec gotovo naredil, ampak vse zažge. Začne se pa z zadnjo večerjo, ki je prav lahko tudi biblična prispodoba. Hlapec Jernej tako ni dosti drugačen od Josefa iz Kafkinega Procesa ali don Kihota iz Cervantesa, ki ob tem, ko potuje, skuša delati pravico.
Medtem ko dunajska Moderna ne pozna kaosa v predmestjih Dunaja, ga zazna in oriše Cankar. Kot študent strojništva na Dunaju ni uspešen, močno pa ga zanima življenje, umetnost, vrvenje kozmopolitanskega Dunaja. Dandanes Cankarja pospešeno prevajajo v nemščino in Avstrijci z občudovanjem sprejemajo Cankarjev oris modernistične stvarnosti z druge, proletarske strani Dunaja.
Cankarja so si prisvajali tudi za politične namene, vendar je vprašanje precej bolj kompleksno, kot se zdi na prvi pogled. Prišteval se je k socialnim demokratom, pri čemer je socialdemokratska misel zelo široka. Njegova misel o narodih ni v skladu s socialdemokracijo. Prisoten je bil v vseh medijih, tako krščanskih, kot levih in desnih. Z liberalci je imel pravzaprav še najmanj skupnega. Vedeti pa je treba, da je bil kristjan, ki je v nekem trenutku svojo vero izgubil, nato pa se po letu 1909 vrnil k njej. To potem ni bila več ista otroška vera, ampak zrela, premišljena in domišljena. Pravi, da je najboljše stvari napisal v jezi, ki jo imenuje blagoslov, ne naglavni greh. In leta 1910 je Cankar zaradi religije mahnil Vladimirja Levstika in se z njim stepel.
Ko je izšla Erotika (1899), je prvo izdajo 700 izvodov dal ljubljanski škof Jeglič sežgati. Vendar pa je bila nato tretja izdaja odobrena tudi od strani škofa Jegliča. Zakaj je torej škof po 1. svetovni vojni odreagiral drugače? Škof Jeglič je pojasnil, da je bil takrat še zelo mlad in da je imel kasneje na voljo daljši in večji premislek.
Tudi o dobroti Ivana Cankarja se ne piše veliko. To je še ena močno prezrta plat kneza slovenske besede. Bil je dober človek, ki je razdelil, kar je imel. Na primer, svoji gospodinji je omogočil sredstva, da ji ni bilo potrebno amputirati roke.
V knjigi Ivan Cankar portret genija ddr Grdina se soočimo z demistifikacijo odnosa do žensk, do matere in Ivanovih sester ter bratov, spregovori o njegovem odnosu do šole, do sodobnih umetnikov in vej umetnosti, zlasti glasbe in slikarstva. Skratka, gre za knjigo, ki razkriva dokaj neznano plat našega največjega dramatika.
Napisala: Alenka Gortan
