Štirideset mučenikov (tudi štirideset mučencev) pomeni štirideset kristjanov, ki so umrli mučeniške smrti pod cesarjem Licinijem. Njihov god se v krščanstvu obhaja 10. marca.
Spomin na dogodek iz časa vladavine cesarja Licinija
Cesar Licinij (308 – 324) je od spora s cesarjem Konstatinom I. Velikim, v krščanstvu videl sovražnika. Posledično se je odločil, da je kristjane potrebno spreobrniti ali pa odstraniti. Vojakom na svojem območju je z odlokom ukazal, naj se krščanstvu odrečejo ali pa bodo kaznovani s smrtjo.
Takemu ukazu se je leta 320 junaško uprlo štirideset vojakov elitne legije XII Fulminata. Legenda pravi, da naj bi v zaporu napisali poslednje pismo, oporoko, v kateri so zapisali, da želijo biti pokopani v vasi v Mali Aziji, danes znani pod imenom Kyrklar. V najhujši zimi so jim odvzeli oblačila in jih 9. marca v bližini mesta Sebaste (danes Sivas, Turčija) odpeljali do tamkajšnjega zmrznjenega ribnika ter jih pometali vanj.
Kljub temu, naj bi jim Licinij tik pred smrtjo ponudil še zadnjo priložnost in jim ob ribnik namestil kopel s toplo vodo, namenjeno spreobrnjencem. Premislil si je le eden od vojakov, ki je iz ledeno mrzlega ribnika skočil v toplo kopel, a ga je zaradi nenadne spremembe temperature zadela kap in je umrl. Število mučenikov pa je vseeno ostalo 40, saj je po smrti vojaka eden od stražarjev odvrgel svoja oblačila in se pridružil mučenikom v ribniku. Naslednji dan je sodnik ukazal mučenikom polomiti roke in noge ter jih sežgati na grmadi, njihov pepel pa raztresti.
Vojakom se ni izpolnila poslednja želja, da bi bili skupaj pokopani, so pa doživeli skupno smrt. Kljub temu, da se je mučeništvo odvijalo 9. marca, se dan mučenikov obhaja 10. marca.
Tradicionalno obdarovanje
Po tradiciji naj bi moški na ta dan v dar prejeli suhe slive, trnje in klobaso kot znak partneričine pozornosti.
