Pogovarjal sem se s trgovko, ki je bila zaposlena na Gorici v Velenju. Moje vprašanje je bilo – kako so delovali v času vojne za Slovenijo.
Njen odgovor vas bo najbrž presenetil – njihov šef in lastnik jim je namreč prepustil vodenje trgovine, saj se je zavedal, da njegove trgovke poznajo kupce.
Med zaposlenimi je bila tudi omenjena trgovka, ki se je takoj zavedala, da bodo po blokih v okolici začeli kopičiti kvas in moko.
To se je res zgodilo!
Ta trgovka pa je poznala tudi okoliške kmete, ki so lahko spekli večje količine kruha – in to ji je naenkrat postalo pomembno.
Kvasa ni bilo – dobave so bile omejene. Moke je bilo dovolj, kvasa pa ne. Že prvi večer ob zaključku izmene je torej šla do šefa in mu povedala svojo skrb.
Njeno razmišljanje je bilo v smeri – dajmo kmetom kvas, imajo velike peči, naši vojaki ne smejo biti lačni!
In ne boste verjeli – njen šef je to pobudo takoj sprejel – določil jo je, da naredi sezname, komu koliko kvasa.
Odločil je še o tem, da dobijo prebivalci v bloku prav si enako količino in to po seznamu – kmetje pa cele zavitke.
Trgovka je seveda imela veliko delo – ampak rezultat je bil pa zmagovalen. Vsi so lahko pekli kruh, bili siti, pa čeprav je bila vojna.
Trgovka je naredila seznam, vsi so dobili kvas, vendar v različni količini. In prav ta trgovka je kasneje izvedela, da so na neki kmetiji v Bevčah pekli kruh za njenega moža, ki je bil mobiliziran.
Vse takšne trgovke, vsi takšni drobci so nepoznani.
Ampak prav ti drobci zdravo razumskosti nas opominjajo – še vedno smo tukaj – demokratični, osvobojeni in narod!
Bog živi naše 30-letje!
M.Lisjak
