V času pandemije nam ničesar ne ustreza – sami pomisleki, ugovori in nasprotovanja!
Maska – kako bi mi v atletskih časih koristila pri zimskem treningu! Bila bi preprostejša rešitev kot robec pritrjen z elastiko. Ob maski je lahko prizadeta le kakšna damica, ker ne moremo videti njene celotne podobe.
Cepljenje – domači čajčki in razni okrepljeni zvarki ne zadoščajo, zato se moramo sprijazniti s sredstvi, ki nam jih ponuja medicina, kar pa nekateri očitno obravnavajo kot zamenjavo zdravega organa z umetnim.
Legitimiranje pri vstopu v zaprt javni prostor – saj nismo Njihova veličanstva, da bi bilo to tako težko narediti; zasebnost ob bežnem vpogledu varnostnika ni prav nič prizadeta.
Odloki namesto zakonov – umetno in lažno ustvarjen pomislek, pri katerem sodelujejo celo pravniki. Kot da ne vedo za razliko med sistemsko ureditvijo in nujnim kratkoročnim ukrepanjem?
Nekateri (domnevni politiki?) pogrešajo dogovarjanje – kdo s kom? Kako naj laik predlaga ali celo odloča o medicinskih temah.
Nepravilna komunikacija? Kljub nepravilnemu pristopu npr. RTV SLO ob hkratnem poročanju o nevarnostih bolezni in kolesarjenju v Ljubljani, je bila resnost epidemije le dovolj poudarjena, da je pozoren gledalec lahko spoznal problem. Dvakrat kolkovane prošnje pa resnično nam ni potrebno pošiljati.
Testiranje otrok v šoli – za otroke igra, za starše groza in mučenje otrok.
Nezaupanje v vlado, ker ni demokracije – le od kod privlečen pomislek: kjer ni demokracije, o tem govorijo le tisti, ki so zaradi tega za rešetkami!
Pravica do zborovanja in svobodnega izražanja misli – kakšna zloraba te pravice! Protesti so ob vsem hrupu morda povzeti prazgodovinski rituali preganjanja povzročiteljev bolezni?
Morda bi kakšen ukrep res lahko bil drugačen ali ga ne bi bilo – pa saj že dolgo velja spoznanje, da so po bitki vsi generali.
Ali nismo le preveč razvajeni in domišljavi? V naš čas je posegla neznana, škodljiva okoliščina, ki je zamajala dosedanjo samoumevno lahkotnost življenja. Zelo počasi dojemamo spremembo, se temu upiramo, vse je narobe, za vse so krivi drugi – namesto, da bi s samodisciplino, zavedanjem nevarnosti sami prispevali svoj delež k omejitvi okužb.
Jakob Grošl
