Sodniki in tožilci imajo piknik pred poletnimi počitnicami. Ob kozarčku dobrega ocenjujejo svoje delo.
Prvi tožilec sodniku: “V postopek sem dal dva duhovnika, pa ste oba oprostili!”
S prstom pokaže na drugega sodnika: “Če bi prej to vedel, bi izbral njega – on bi ju zagotovo obsodil.”
Prvi sodnik malo skrušeno: “Menda se zavedate, da ni mogoče nekoga obsoditi, če otroka poboža po laseh in mu reče nekaj vzpodbudnega?”
Tožilec: “Ste zelo naivni – pa brez zamere – takšno dejanje je že poseg v nedotakljivost posameznika.”
Sodnik: “Otrok je potreboval tolažbo, saj je živel v okolju, ki mu jo ni omogočalo. Tudi sam bi ga pobožal po laseh in mu rekel, da bo vse dobro. Tako sem tudi odločil!”
Tožilec: “Dovolj ste stari, da poznate naše smernice. Vas o tem niso učili?”
Sodnik: “Že pred časom sem se odločil spoštovati svojo vest. Zato tudi v vseh primerih odločam po vesti.”
Tožilec: “Na vas se torej ne moremo več zanašati?”
Sodnik: “Sodim po vesti.”
Tožilec jezno prhne in se pomakne k drugemu sodniku, ki ga je označil s prstom.
Tožilec: “Kaj mislite o oprostilnih sodbah za dva duhovnika, ki sem jih spisal?
Drugi sodnik previdno: “Kaj pa naj bi mislil?”
Tožilec: ” Morala bi biti obsojena, pa nista!”
Drugi sodnik: “Seveda se s tem strinjam. Zlorabila sta otroka. Božanje lasišča je kaznivo, ker je to poseg v otrokove pravice.”
Tožilec: “Vas lahko prosim za naslednji dve obravnavi, da spremenite urnik in vskočite?”
Drugi sodnik: ” Ni problema. Tudi razpored vodi naša!”
