V Šoštanju je v Mestni knjižnici v sredo, 15. 3. 2017, potekala razstava del znanega mladinskega pisatelja, dramatika, slikarja, scenarista in igralca, Smiljana Rozmana. Razstava z naslovom Smiljan Rozman, pisatelj, ki bobna in slika, je potekala v počastitev 90- letnice njegovega rojstva in 10- letnice njegove smrti. S tem večerom se je pridružil celi plejadi znanih Šoštanjčanov.
Vlado Vrbič, ki je s pomočjo Bernarde Lukanc razstavo pripravil v relativno kratkem času, je povedal, da je bil povod priprave razstave dejstvo, da je Smiljan Rozman v šolskih letih 1938/1939 in 1939/1940 v Šoštanju obiskoval prvi in drugi razred Državne meščanske šole Mihaela Vošnjaka. S pomočjo gradiva iz arhivov Germane in Martina Rozmana, Marije Žugelj, Vlada Kojca in Nevenke Gorenc, sta avtorja razstave uspela sestaviti mozaik, ki bo lahko obiskal tudi kakšno drugo knjižnico ali razstavišče v Sloveniji.
OTROŠTVO IN ŠTUDIJ SMILJANA ROZMANA
Smiljan Rozman se je rodil 28. februarja 1927 v Celju. Družina se je zaradi očetovega dela veliko selila. Tako je Smiljan prva otroška leta preživel v Šmarju pri Jelšah, osnovno šolo pa je obiskoval v Radovljici. Po selitvi na Ptuj, kjer je obiskoval 1. razred nižje gimnazije, je nato med leti 1938/1939 in 1939/1940 izdelal prvi in drugi razred Državne meščanske šole Mihaela Vošnjaka v Šoštanju. Vpisal se je na gimnazijo v Mariboru, vendar pa je leta 1941 njegovo šolanje pretrgala vojna. Družina je bila izseljena najprej v Srbijo, nato pa v Nemčijo. Po vojni je leta 1949 končal učiteljišče v Mariboru. Ker ga starši niso mogli vzdrževati, je med študijem delal kot tovarniški delavec, filmski igralec in glasbenik. Igral je bobne, saksofon in klarinet. Udeleževal se je večernega tečaja slikanja, ki so ga takrat na pobudo Maksa Kavčiča organizirali mariborski likovniki. Po končanem učiteljišču je želel študirati slikarstvo, ker pa so v tistem času učitelje preveč potrebovali, je hkrati z diplomo prejel še odločbo o namestitvi. Poslan je bil v Lepoglavo v hrvaško Zagorje, kjer je poučeval na tamkajšnji osnovni šoli. Po študiju na Filozofski fakulteti, kjer je študiral psihologijo in pedagogiko, pa je postal eden redkih slovenskih poklicnih pisateljev.
NJEGOVA DELA
Smiljan Rozman je s svojimi deli spadal med začetnike moderne povojne proze. Pisal je romane, novele, humoreske, črtice, povesti, mladinsko prozo, scenarije za televizijske, radijske in lutkovne igre, scenarije za kratke risane filme ter besedila za šansone. Po lastnem scenariju je zrežiral kratki igrani film Basistov ponedeljek.
»Film govori o Rozmanovem obdobju, ko je bil glasbenik in zelo dobro ponazarja tiste spremljevalne dogodivščine glasbenikov,« je pojasnil Vlado Vrbič in dodal, da je bil Smiljan Rozman vsestranski človek.
V romanih Obala, Druščina in Mesto, je prikazal malega človeka, v romanih Nekdo, Ruševine in Pokopališče pa razosebljenost v vojni. Njegova mladinska dela opisujejo pustolovske in kriminalne zgodbe, med najbolj priljubljenimi poznamo zgodbe o sinu Martinu, Čudežni pisalni strojček in Ta glavna Urša, pisal pa je tudi za revije Ciciban, Pionirski list in Kurirček. Nekatera njegova dela so izšla tudi v tujih jezikih, Ruševine in Oblaček Pohajaček v češčini, Leteči krožnik in Ta glavna Urša pa v slovaščini.
»S svojim ježkom kot maskoto iz davnih let in večkrat klovnsko žalostnim obrazom, je bil Smiljan Rozman dobrota človeške veličine. Zagovornik malih, nesrečnih, zavrženih in obupanih ljudi, ter tisti dragoceni pisec s čehovsko otožnim hrepenenjem s pridihom romantike in večne mladeniške radosti,« je Smiljana Rozmana opisala Bernarda Lukanc in nadaljevala, da je v romanu Nekdo, ki je bil njegov najljubši in prvi roman, Smiljan Rozman zapisal: »Zdaj sem mrtev in vendar še živim. Živim v mislih vseh, ki so se gnetli okoli mene in s katerimi sem živel, ko sem bil živ, resnično živ. Zadovoljen sem, ker mi je uspelo nekaj, za kar sem se boril vse življenje.«
Z besedami:«In tako je Smiljan živ po desetih letih še danes med nami in bo živel tudi z nami s svojim bogatim literarnim opusom,« je večer zaključila Bernarda Lukanc.
Ob koncu razstave se je v imenu družine Rozman za razstavo zahvalila Germana, žena Smiljana Rozmana, ki je v imenu družine Rozman podarila nekaj knjig za otroke in dodala, da bodo zelo veseli, če bodo otroci pridno prebirali te Smiljanove knjige.
