Metulj
Z ranljivimi krili je sedel na belo marjetico, ki jo je ravnokar zapustila čebela, ne zavedajoč se, da ga lahko vsak trenutek pohodi gospodar zemljišča.
Čebela bi se seveda znala braniti, kljub temu, da bi potem umrla. Metulj ima zgolj lepa krila in morda bi se korak gospodarja prav zaradi tega ustavil.
Če ta trenutek prenesemo v naše življenje:
Lahko smo čebele, delamo in se ne zanimamo za okolico, ker niti nimamo časa za to. Smo zaradi tega res dolžni umreti?
Lahko smo metulji, z barvitostjo opozarjamo, da smo nekaj posebnega. Nam je določeno, da bomo zaradi tega preživeli?
V življenju ni ničesar tako, kot si predstavljamo. Kot bi gledali v ogledalu svoj odsev in verjeli, da tisto kar vidimo obstaja tudi zares.
Pa temu ni tako.
Imamo na tisoče obrazov in vsak nas vidi drugače. Mi pa verjamemo podobi v kopalničnem ogledalu.
Bežna srečanja v trgovini. Mimoidoči. Nasmeh, ko smo nerodni z neznancem. Pogovori v čakalnici pri zdravniku.
Vse to se v ogledalu ne vidi. In vse to smo v resnici. Negotovi, prestrašeni, srečni, vzhičeni – največkrat pa zaskrbljeni.
Pa ne zaradi dela, tudi ne zaradi kril naših prepričanj. Bolj nas skrbi preživetje. Zmožnost razumeti trenutek v katerega smo postavljeni.
Ravnovesje med zahtevami za preživetje in željo živeti je zelo težko poiskati. Nimamo dovolj denarja, volje, ljubezni, svobode.
Vse to izgubi pomen, če z resnim pogledom opazujemo naravo. Ne potrebuje denarja. Še manj svobode ali ljubezni.
Narava si to vzame, pa če nam je prav ali ne. Ste že videli Savinjo kako po nalivih divja? Ste jo videli v poletnem času, ko nas prijazno vabi, da se namočimo?
Ravnovesje.
V naravi v resnici sploh ne obstaja. Le zakaj potem mi, ki smo del te narave to iščemo. Ker se bojimo zlomljenih kril ali pa morda smrti.
Kdo bi vedel.
Metulj z ranljivimi krili še vedno vonja marjetico. Tako na tleh. Tako blizu tega, da ga pohodi nekdo, ki je barvno slep.
Napisal: MM
