Ob opevanju silne gospodarske rasti (vsi mediji pišejo o tem) bi pričakovali, da se tudi v naslovu omenjeni državljani oglasijo in povedo, da jim gre zdaj veliko bolje – da s plačo lažje pridejo do konca meseca.
Seveda temu ni tako. Še naprej sklonjenih glav, globoko zaskrbljeni prihajajo na delo – odhajajo pa še sklonjenih ramen, ker so utrujeni in do skrajnosti izmučeni. Zanje se ni spremenilo popolnoma nič.
Upokojenci še naprej tavajo od trgovine do trgovine in iščejo izdelke, z že skoraj pretečenim rokom ali pa uporabljajo “kartice zvestobe”, da nekaj prihranijo.
Resnica teh ljudi, je povsem preprosta, živijo v krizi. Ko plačajo vse položnice, da ohranijo svoj dom, jim ne ostane nič.
Zato imajo posebno tehniko – nekatere položnice niso plačane v roku (mesečno), ker le tako lahko kupijo hrano. Ta mesec elektrika, drugi mesec komunala, potem RTV,…in zopet znova.
O tem nihče ne piše, o tem se ne govori in stiska ter siromaštvo teh ljudi je vedno večje.
Zakaj se o tem ne piše? In zakaj se o tem ne govori? Bi bilo to neprimerno pred volitvami?
Ne, niso vzrok volitve – vzrok je sistem medijskega poročanja, ki nikoli ne poroča realno in resnično. Vse probleme zavija v vato in poveličuje vladajoče.
Mimogrede – že kar nekaj let imamo v državnem zboru stranko DeSUS, ki naj bi zastopala upokojence. Kaj pa v resnici dela ta stranka v državnem zboru? V tem mandatu ni podprla niti enega zakona, ki ga je predlagala opozicija za izboljšanje razmer upokojencev. Vedno so glasovali proti.
Stranka SMC je veliko obljubljala, a zelo malo storila za te ljudi – če so bolni, še naprej “tolčejo” čakalne vrste; če so Slovenci – nimajo enakega dostopa do sociale, kot na primer ilegalni priseljenci ali migranti – naše mlade družine ne dobijo stanovanja s plazmo televizorji, usnjenih sedežnih garnitur in podobna razkošja.
Stranka SD ni poskrbela, da bi se naše največje bogastvo – les – uporabljalo za naše potrebe; niso zaščitili terana; na interpelacijah so vedno podprli ministrico za zdravje.
Kako torej naši, v naslovu omenjeni, ne bi bili razočarani in zaskrbljeni?
In kdaj bomo doživeli, da bodo ljudje, ki hodijo na delo – vedrega obraza in pokončne drže?
Iz tega zapisa se najbrž vidi že od daleč, da ga ni napisal poklicni novinar – je zaradi tega slabši? Najbrž. Ker ga tudi nihče ni lektoriral in nihče ni cenzuriral.
Vprašaji pa kljub temu ostajajo in so pravilno postavljeni.
