Zamaški za Žiga

Velenje nima samo problemov, o katerih smo že pisali, ampak ima tudi zelo dobre ljudi – prostovoljce, ki sodelujejo v akciji zbiranja zamaškov za Žiga.

Žigu je zaradi prezgodnjega poroda onemogočeno običajno življenje. Ima cerebralno paralizo.

Žiga namreč potrebuje posebne terapije, ki pa so plačljive. Njegova mati se je za pomoč obrnila na ljudi in začela z akcijo zbiranja zamaškov.

Za tono zamaškov dobijo 300 evrov, zato si lahko predstavljate, koliko je dela in organizacije, preden se zbere tona zamaškov.

Povabilo ljudem, da se pridružijo tej akciji potekajo tudi na družabnih omrežjih. Tako smo zasledili lepo misel, ki jo je na svojem profilu Facebooka zapisala Suzana Kavaš:

“Trudim se! Za malega človeka, ker sem tudi sama navaden, ne privilegiran človek. Še naprej bom širila sporočilo, pomagamo si!”

In še dodala:

“Zamašek na zamašek pa bo tona. To pomenijo terapije za Žiga!”

Ves ta trud ljudi, ki želijo pomagati in ki v resnici tudi pomagajo, pa zbledi tisti trenutek, ko preberemo, da bodo v Velenju obnavljali spomenik diktatorja Tita in za to porabili menda kar 150.000 evrov.

Se zavedate, koliko terapij bi lahko plačali s temi sredstvi? S tem denarjem bi lahko pomagali še drugim invalidnim osebam, ki se znajdejo v podobni situaciji kot prej omenjeni Žiga.

Tudi o tem zapravljanju občinskega denarja je Suzana Kavaš napisala:

“Za naš denar delajmo za skupno dobro in ne gradimo več spomenikov. A nas slišite?”

Ker teče postopek predvidene obnove še naprej, jo odgovorni zagotovo nočejo slišati. Kot tudi ne slišijo ostalih krajanov, ki jih pozivajo naj namesto obujanja spominov na preživeli totalitarni režim, raje popravijo ceste, ki so v katastrofalnem stanju.

Nezadovoljstvo Velenjčanov je vedno večje, saj lokalna oblast dela po svoje in ne upošteva zahtev prebivalcev.

Tudi problem povečanja albansko govorečih migrantov, ki se takoj “priklopijo” na socialni sistem države, ljudi vedno bolj jezi.

Namesto, da bi ta denar porabili za naše ljudi in ne bi prelagali odgovornosti za pomoč, na ramena prostovoljcev, ga namenjajo tujcem, ki niti našega jezika ne znajo.

Tako na eni strani vidimo, kako zamašek na zamašek pomeni upanje – na drugi strani pa milijoni, ki so vrženi skozi okno.

Problem lokalne oblasti v Velenju je namreč ta, da išče rešitve na napačnem kraju:

  1. Namesto, da zahtevajo, da država poskrbi za brezplačno učenje albanskega jezika, naj bi raje poskrbeli, da bi se priseljevanje zmanjšalo. Od države naj zahtevajo potrebno zakonodajo, da se ta pojav nemudoma ustavi.

Tako pa beremo, da na eno zdravstveno izkaznico obiskuje zdravnika tudi deset ljudi. Potem pa spet beremo, da je zdravstvo v krizi. Če bi teh devet neupravičenih pacientov obravnavali kot obravnavajo naše ljudi, bi morda prihranili dovolj, da bi postale Žigove terapije brezplačne.

Zaradi nezadovoljstva občanov, se je župan odločil napisati pismo in o problemu priseljevanja obvestil predsednike – države Slovenije, Državnega zbora, in vlade. Ob tem je Suzana Kavaš napisala:

“Se še spomnite! Več let smo opozarjali na to problematiko! Vse smo bili, samo ljudje ne! Ne verjamemo Vam, v Vašo iskrenost, za Vas smo bili vse, samo normalni ljudje ne, bili smo fašisti, nestrpneži, nesposobneži, … samo zato, ker smo zagovarjali svoje ljudi! Zbrali smo pogum in vložili še tožbo zoper Mestno občino Velenje! Sankcije so sledile, vendar smo še vedno tukaj! Vaša Suzana.”

Z velikim zanimanjem bomo še naprej spremljali poteze občinskih veljakov, kako bodo v bodoče ukrepali. Bodo še naprej sprejemali začasne priseljence, ki potem kar naenkrat postanejo trajni in temu sledi nekontrolirano priseljevanje? Ali pa bodo upoštevali že obstoječo zakonodajo, ki bi ta pojav omilila? Obstaja tudi možnost, da v državni zbor pošljejo zahtevo, da se manjkajoča zakonodaja takoj uredi in jim omogoči ustrezno ukrepanje – zaustavitev nekontroliranega priseljevanja.

  1. Namesto, da obnavljajo totalitarne simbole, naj denar raje namenijo za popravilo cest, po katerih se dnevno vozijo delavci na delo. S tem bi poskrbeli za varnost svojih občanov, obenem pa bi občani prihranili pri stroških popravil avtomobilov, ki postajajo enormni prav zaradi luknjastih cest.

Velenje je že od nekdaj veljalo za rudarsko mesto. Zdaj je kip rudarja potisnjen na obrobje trga. Na sredi pa se košati več metrski kip Tita, ki ga zgodovina omenja kot diktatorja in za krivca množičnih povojnih umorov naših ljudi.

Tudi za predlog občanov, da se kipu rudarja posveti večja pozornost, občinski veljaki preslišijo. Ne, oni bodo obnovili totalitarista, ki je že zdavnaj preživet in zaradi katerega je po celi Sloveniji na stotine množičnih morišč. Na to nam res ni potrebno biti ponosni, še manj lahko to imenujemo turistična atrakcija.

Župan je namreč svojo odločitev utemeljeval tudi s tem, da bi spomenik radi približali ljudem, saj se obiskovalci želijo slikati ob kipu. Kar pa seveda kar težko verjamemo.

Vrnimo se k zbiranju zamaškov.

Če ne bi bilo v Sloveniji veliko nesebičnih ljudi, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč, bi bilo življenje še veliko hujše kot je sedaj.

Revščina, ki jo srečujemo na vsakem koraku in ki jo je vsak dan več, je prav gotovo posledica nesposobnih vlad ter neodzivnosti občinskih oblasti.

Denar se ne porablja za izboljševanje razmer za ljudi, temveč se porablja za nepotrebne projekte, ki so velikokrat preplet korupcije in kraje državnega denarja.

Sreča v vsej tej nesreči je, da se naši ljudje znajo sami organizirati in spreminjajo usodo posameznikov tako, da mu pomagajo.

Seveda pa moramo pri tem upoštevati tudi to, da v nedogled takšne rešitve ne bodo mogoče.

Državo imamo za to, da pomaga in izboljšuje pogoje preživetja državljanom. Mi pa se srečujemo s stanjem, ko nam država te pogoje ves čas zaostruje. Nalaga nam vedno večje davke. Ustanavlja agencije, ki so same sebi namen. Plačuje svetovalce, kako še bolj pritisniti na državljane. Sprejema zakone, ki so skregani z logiko ali po domače – ki nimajo ne repa ne glave in niti kančka kmečke pameti. Kaznuje kurje tatove, milijonske pa še nagradijo.

Predvsem pa – zapravlja naš težko prisluženi denar nenamensko in škodljivo, medtem ko državljani zbiramo zamaške, saj smo finančno že povsem obubožani.