Najvišje priznanje, Najvišje priznanje, Priznanje Sveta OI za življenjsko delo, je v rečiškem kulturnem domu prejel domačin Darko Atelšek. V obrazložitvi so zapisali: “Darko Atelšek je kulturnik z veliko začetnico. Ne samo da je njegovo ime znano širom Slovenije in tudi v zamejstvu. V rodnem kraju je poznan kot človek, ki z veseljem priskoči na pomoč. Pa naj gre za organizacijo proslave, koncerta, izobraževanja mlajših generacij, sodelovanja z najrazličnejšimi zasedbami in društvi. Biti prisoten na kulturnem področju že skoraj 60 let, ni samo častitljivo, temveč vredno vsake pohvale in priznanja. Ime Rečice in Zgornje Savinjske doline je ponesel v svet ter pustil neizbrisen pečat, ki ne bo zbledel. Le kaj bi počel Darko Atelšek, če ne bi imel glasbe in svoje harmonike? Bi bil sploh še Darko, kot ga poznamo? Začetek njegove glasbene poti sega v čas po letu 1965, ko je na klarinet igral v ljubljanski poštarski godbi na pihala. Kmalu ga je zamikala še klavirska harmonika in tako je leta 1966 ustanovil ansambel Veseli Drenovci. Z igranjem na veselicah, porokah, koncertih in proslavah so obredli celo Slovenijo, največ pa po Primorskem in Koroškem. Ker pa melodije lepše zazvenijo, če jih obogatijo besede, se je instrumentalistom čez nekaj let pridružil vokalni kvartet. S takšno zasedbo so si končno upali in zmogli narediti tudi prve studijske posnetke ter s tem svojo glasbo ohranili še za današnje in prihodnje dni. Ustvaril je več kot sedemdeset lastnih melodij in več kot petdeset besedil za svoje ansamble Veseli drenovci, Trio Darka Atelška, Ansambel Darka Atelška, Suško bando pa tudi za harmonikarski orkester in različne zbore. 20 let je skrbel tudi za ubrano petje rečiškega moškega pevskega zbora, s katerim so peli predvsem po proslavah, pogrebih in pevskih revijah. Z veseljem in ponosom je 15 let opravljal tudi poslanstvo pevovodje in organista v farni cerkvi Sv. Kancijana na Rečici ob Savinji. V Darkovi rani mladosti je bila domača glasba precej zapostavljena. S časom pa je vedno več mladih kazalo navdušenje in željo po igranju diatonične harmonike, zato je v 90. letih prejšnjega stoletja pričel s poučevanjem tega instrumenta. Posebno je ponosen, da je pomagal vzgojiti nekaj odličnih harmonikarjev, celo svetovnih prvakov in da nekateri to znanje že prenašajo naprej na mlajše rodove. Na prelomu tisočletja ga je prevzela neka radostna želja še za kakšno drugo glasbeno zvrst. Izkoristil je glasbeno zagnanost vrstnikov in prijateljev svojih dveh sinov in hčerke, dodal še par muzikantov od Veselih Drenovcev in rodila se je Suška banda. S Suško bando nabor skladb črpajo predvsem iz narodne glasbene zakladnice, v zadnjem času pa se radi spogledajo tudi s kakšno modernejšo obliko. Poleg glasbenega udejstvovanja je bil Darko tudi med najaktivnejšimi člani društev, ki so delovala ali še delujejo na področju kulture. Dva mandata je bil predsednik Kulturnega društva Rečica. Številne proslave, otvoritve cest in druge prireditve v krajevni skupnosti in kasneje v Občini Rečica ob Savinji so zazvenele posebej slavnostno zaradi njegovega nastopa bodisi kot instrumentalista, bodisi kot zborovodje ali kapelnika godbe. Po njegovi zaslugi je Radio Ljubljana kar štirikrat gostoval na Rečici ob Savinji z javno radijsko oddajo »Koncert iz naših krajev«, kar je za tako majhen kraj pravi podvig. Darko je uvrščen v zbornik »Vsi najboljši muzikanti II« avtorja Ivana Sivca iz leta 2003. Bil je gost slovenske hiše na prvih zimskih olimpijskih igrah za samostojno Slovenijo leta 1994 v Lillehammerju na Norveškem, kjer je s harmoniko dvigal športno vzdušje in ob prejemu prve medalje za Slovenijo tudi takoj na licu mesta napisal priložnostno skladbo.”
, je v rečiškem kulturnem domu prejel domačin Darko Atelšek. V obrazložitvi so zapisali: »Darko Atelšek je kulturnik z veliko začetnico. Ne samo da je njegovo ime znano širom Slovenije in tudi v zamejstvu. V rodnem kraju je poznan kot človek, ki z veseljem priskoči na pomoč. Pa naj gre za organizacijo proslave, koncerta, izobraževanja mlajših generacij, sodelovanja z najrazličnejšimi zasedbami in društvi. Biti prisoten na kulturnem področju že skoraj 60 let, ni samo častitljivo, temveč vredno vsake pohvale in priznanja. Ime Rečice in Zgornje Savinjske doline je ponesel v svet ter pustil neizbrisen pečat, ki ne bo zbledel. Le kaj bi počel Darko Atelšek, če ne bi imel glasbe in svoje harmonike? Bi bil sploh še Darko, kot ga poznamo? Začetek njegove glasbene poti sega v čas po letu 1965, ko je na klarinet igral v ljubljanski poštarski godbi na pihala. Kmalu ga je zamikala še klavirska harmonika in tako je leta 1966 ustanovil ansambel Veseli Drenovci. Z igranjem na veselicah, porokah, koncertih in proslavah so obredli celo Slovenijo, največ pa po Primorskem in Koroškem. Ker pa melodije lepše zazvenijo, če jih obogatijo besede, se je instrumentalistom čez nekaj let pridružil vokalni kvartet. S takšno zasedbo so si končno upali in zmogli narediti tudi prve studijske posnetke ter s tem svojo glasbo ohranili še za današnje in prihodnje dni. Ustvaril je več kot sedemdeset lastnih melodij in več kot petdeset besedil za svoje ansamble Veseli drenovci, Trio Darka Atelška, Ansambel Darka Atelška, Suško bando pa tudi za harmonikarski orkester in različne zbore. 20 let je skrbel tudi za ubrano petje rečiškega moškega pevskega zbora, s katerim so peli predvsem po proslavah, pogrebih in pevskih revijah. Z veseljem in ponosom je 15 let opravljal tudi poslanstvo pevovodje in organista v farni cerkvi Sv. Kancijana na Rečici ob Savinji. V Darkovi rani mladosti je bila domača glasba precej zapostavljena. S časom pa je vedno več mladih kazalo navdušenje in željo po igranju diatonične harmonike, zato je v 90. letih prejšnjega stoletja pričel s poučevanjem tega instrumenta. Posebno je ponosen, da je pomagal vzgojiti nekaj odličnih harmonikarjev, celo svetovnih prvakov in da nekateri to znanje že prenašajo naprej na mlajše rodove. Na prelomu tisočletja ga je prevzela neka radostna želja še za kakšno drugo glasbeno zvrst. Izkoristil je glasbeno zagnanost vrstnikov in prijateljev svojih dveh sinov in hčerke, dodal še par muzikantov od Veselih Drenovcev in rodila se je Suška banda. S Suško bando nabor skladb črpajo predvsem iz narodne glasbene zakladnice, v zadnjem času pa se radi spogledajo tudi s kakšno modernejšo obliko. Poleg glasbenega udejstvovanja je bil Darko tudi med najaktivnejšimi člani društev, ki so delovala ali še delujejo na področju kulture. Dva mandata je bil predsednik Kulturnega društva Rečica. Številne proslave, otvoritve cest in druge prireditve v krajevni skupnosti in kasneje v Občini Rečica ob Savinji so zazvenele posebej slavnostno zaradi njegovega nastopa bodisi kot instrumentalista, bodisi kot zborovodje ali kapelnika godbe. Po njegovi zaslugi je Radio Ljubljana kar štirikrat gostoval na Rečici ob Savinji z javno radijsko oddajo »Koncert iz naših krajev«, kar je za tako majhen kraj pravi podvig. Darko je uvrščen v zbornik »Vsi najboljši muzikanti II« avtorja Ivana Sivca iz leta 2003. Bil je gost slovenske hiše na prvih zimskih olimpijskih igrah za samostojno Slovenijo leta 1994 v Lillehammerju na Norveškem, kjer je s harmoniko dvigal športno vzdušje in ob prejemu prve medalje za Slovenijo tudi takoj na licu mesta napisal priložnostno skladbo.«
