Čas kar prehitro teče in kaj kmalu bomo stkali nitko naših dogodkov v letu 2020. Spisali bomo knjigo, ki je bila v začetku leta prazna. Listi so bili čisti, beli, prazni. To knjigo smo popisali z različnimi dogodki. Prijetnimi, zanimivi, lepimi. A življenje žal ne piše samih lepih spominov. Žal so mnogi zapustili ta svet, so zboleli, so hodili po trnovih poteh. In tudi ves svet se je spremenil.
Korona nas je obiskala. Oh, ta korona mori po celem svetu. Življenje se je ustavilo, spremenilo in to zelo. Ljudje smo družabna bitja, potrebujemo sočloveka, potrebujemo objem, stisk roke, gibanje in druženje. Tega trenutno ni, obvarovati moramo sebe in druge. Ostati moramo doma.
Med našimi člani je mnogo starejših ljudi in žal so mnogi sami in osamljeni. Živijo tudi v stanovanjih v blokih, njihovi otroci so oddaljeni od njih. Ko je človek sam, brez družbe, brez sogovornikov, se prevečkrat zgodi, da misli uhajajo le k slabim stvarem. V društvu se trudimo, da jim v tej smeri pomagamo z organizacijo druženj in delavnic. V tem času je tudi to onemogočeno in mnogi so na robu obupa. Bojijo se prihodnosti, bojijo se, da se bo to stanje nadaljevalo. Vsak telefonski pogovor jim veliko pomeni, da nam lahko malo potarnajo, mi pa jih spodbujamo in jim vlivamo upanje v lepši jutri.
Prav take čase osamljenosti preživljajo tudi ljudje v domovih upokojencev, čeprav se delavci izjemno trudijo in lepo skrbijo za njih. Zato smo v društvu spekli medenjake in jih podarili varovancem Špesovega doma v Vojniku, da vedo, da mislimo na njih in jim tako skušamo zmanjšati stisko osamljenosti.
Tudi Vam, spoštovani novinarji, in vsem vašim dragim želim zdrave in lepe praznike z željo, da ostanemo zdravi, da ne pozabite, da smo drug drugemu potrebni. Z lepimi mislimi sem z vami in se veselim trenutka, ko si bomo lahko spet segli v roko.
Avtor: pred. MDDI Celje Dragica Mirnik,
V Celju, 22.12..2020
