“Misliti, se pravi – nič vedeti!”

Foto: TIGR

Ste morda tudi vi to poslušali celo otroštvo in vaše celotno življenje do sedaj? Jaz vsekakor sem.

Kakor hitro sem v kakšni družbi rekel: “Mislim…”, že me je kdo od prisotnih prekinil s tem stavkom in se prešerno zasmejal.

Je danes kaj bolje? Niti ne. Še vedno je večina prepričana, da je razmišljati znak slabosti. Nas je res tako globoko prizadel prejšnji sistem, da se nam zdi bogokletno celo razmišljati? In da se to še kar nadaljuje?

Nikar razmišljati s svojo glavo, pa čeprav konec meseca ješ “olupe” od krompirja – kot so to menda počeli partizani?

Tisti, ki razmišljamo smo za ostale “zombiji”, ki ne razumemo realnosti. Pa je temu res tako?

Prejšnji sistem je imel cel kup podobnih stavkov, ki so med ljudmi postali realnost. Dovolj veliko obdobje so imeli na razpolago, da se je to v narodu zasidralo!

Zdaj gre takšno razmišljanje iz generacije v generacijo – starši to pripovedujejo otrokom.

Če to rečeš otroku, seveda ni šala – otroci so spužve, ki vsrkavajo, kar jim ponudiš.

Poskrbite torej, da vaši otroci ne bodo deležni stavkov, kot so:

  1. Misliti, se pravi – nič vedeti!
  2. Uči se, drugače boš delal v Gorenju za trakom.

3 Jej, kar imaš – jutri boš morda lačen.

  1. Živimo v miru – jutri je lahko že vojna.
  2. Živimo v bratstvu in enotnosti – tega nam ne more nihče vzeti,

Zdaj se pa zamislite, kako smo bili mi vzgojeni in kolikšno miselno moč smo morali imeti, da smo se tega rešili?

Pa poglejmo še posledice teh nekaj stavkov (v resnici jih je še veliko več in so različni – glede na pokrajine in vzgojo staršev), ki so zapečatili naša življenja:

  1. Nismo smeli razmišljati – tistim, ki smo to že počeli v tistih časih so starši zabičali, naj bomo tiho. Strah v očeh staršev, ko so nam to govorili, je bil dovolj za otroško dušo, da smo res molčali. Dobesedno.
  2. Nekateri niso zmogli učenja – bili pa so pridni delavci ali obrtniki. Vedno so bili na obrobju. Nikoli niso izkoristili njihovih znanj. Manjvredni do smrti – čeprav bi lahko bili veliki mojstri.
  3. Še ena, ki ima posledice še danes. Za kaj je preveč debelih Slovencev? Zato, ker pojedo vse kar vidijo na krožniku! Strah Slovencev je lakota. Preveč naših prednikov je bilo lačnih in zato smo prav željni obilja hrane, ki pa škodi našemu zdravju.
  4. Strah pred vojno je bil v mojem otroštvu nenehno prisoten. Parol na to temo je bilo nešteto! Vsega smo se bali. Hoditi čez mejo po poceni riž v vedrih in rezervne dele za avtomobile (Avstrija), ali po kavbojke in “čigumije” (Italija).
  5. V imenu bratstva so “uvažali” kar z avtobusi ljudi v Velenje. Takrat jim je uspelo, da je to res delovalo – k nam so prišli ljudje, ki so res želeli delati. Bili so pridni delavci, dobri sosedje in prijazni meščani.

Kaj pa imate v Velenju danes?

Napisal: Mikki