V medijih lahko preberemo, kako se delavci bojijo kaj se dogaja z Gorenjem.
Mi pa sprašujemo – kdo jim je pa dejal, da naj jih bo strah?
In predvsem – zakaj bi jih bilo strah?
Delavna mesta za trakom so zagotovljena. Prav tako delavna mesta v razvoju.
Zakaj bi se torej morali bati? Saj vse teče po ustaljenih tirnicah.
Kdo v Gorenju se torej boji za položaj dobro plačanega direktorja in kdo napačno informira delavce?
Če pogledamo realno – delavci že sedaj nimajo nikakršne povezave z lastniki – ker je niti ne potrebujejo. Vedo, kaj morajo delati in to je to.
Problem pa nastane pri vodstvenem kadru, ki ga je strah in se boji za svoje položaje. Tako lahko preberemo, da delavski direktor Bahun nima kontakta z vodstvom. Kakšen direktor pa je, če se ga lastniki izogibajo? In zakaj je direktor, če ni upoštevan pri odločanju? Zakaj ga plačujete?
Ne moreš biti direktor, če nimaš besede pri odločanju, mar ne? Zakaj torej naziv in plača – koristi pa nobene?
Težava, da se vodstveni kader seli v Ljubljano – ni težava delavcev – njim po reorganizaciji ostajajo delovna mesta, ki so jih sprejeli.
Mar delavce sedaj res skrbi, kdo bo delavski direktor in kako bo deloval z lastniki?
Verjemite, da ne.
Lepo je bilo povedano – vodstvo gre v Ljubljano – vi boste pa proizvodnja. In proizvodnja najbrž ne potrebuje sto direktorjev, kaj ne?
Torej – sprijazniti se bo potrebno s tem, da bo v Gorenju veliko, veliko manj direktorjev in da se bo delalo! To pa znate, kaj ne?
To delavci za trakom že zdaj znajo in jim nikakor ne bo težko. Vse je popolnoma enako –
le uprave ne boste videli, kot je tudi do sedaj niste.
In za konec – objokovanje 69. let Gorenja in tarnanje, da ne bo več enako – ja, hvala bogu! Ste končno prišli k pameti.
In za konec še objava, ki vas straši:
https://www.nascas.si/o-gorenju-tudi-s-predstavniki-delavcev/
Presodite sami.
Napisal: Mikki
